Profmiedia

Začele so se poletne počitnice, čas brezskrbnosti za številne šolarje, ki lahko za nekaj časa postavijo šolske torbe v kot in počnejo stvari, ki jih imajo radi in za katere morda ni bilo časa med šolskim letom. Tudi med odraslimi je verjetno le malo tistih, ki ne bi hoteli imeti vsaj malo predaha po vsakodnevnih obveznostih.

Premor, pa najsi bo to krajši ali daljši dopust, sama vedno vzamem dobesedno, kar pomeni, da ne počnem skoraj nič od tistega, kar sicer počnem vsak dan – to zajema tudi aktivno spremljanje novic v medijih. Tako je bilo tudi nedavno, zato sem za celi dve uri (!) zamudila »prelomno« novico, da so ZDA napadle Iran. »No, zdaj pa smo prav zares tam,« je bila moja prva misel, takoj za njo pa sem začela razmišljati o tem, koliko dni brezskrbnosti nam je v našem delu sveta še preostalo.

Shutterstock

Brezskrbnost je bila nekoč beseda, o kateri ni bilo treba veliko premišljevati, se bati zanjo, ampak je samo obstajala – in bila lepa. Danes je gotovo drugače, vsaj tisti, ki ne moremo ostati ravnodušni ob dogajanju okrog nas doma in po svetu, veliko razmišljamo o njej. Kako dolgo bo svet še takšen, kot ga poznamo?

Načeloma varen, prijeten, barvit, z veliko pestrega dogajanja in praktično neizmernimi možnostmi, da vidiš in doživiš vse, kar se ti zahoče. Koliko let, stoletij je bilo potrebnih za to, da nam je danes skoraj vse na dosegu roke, koliko krvi je bilo prelite za to, da smo dosegli mir …

Profimedia

In potem so se spet našli neki prepotentneži, ki merijo svojo moškost tako, da se kot mali fantki postavljajo s tem, kateri ima več in boljše orožje, od katerega je ta in oni kos zemlje, čigav bog je boljši in tako naprej. Njihove širokoustne obljube o skorajšnjem miru postajajo z vsakim novim nabojem, ki ga izstrelijo, z vsako nedolžno žrtvijo, ki umre, vse bolj prazne.

Prav žalosti me misel, kako dobro bi se lahko imeli na tem planetu, če bi v prvi vrsti vsi premogli kanček ljubezni do sočloveka, pa še kanček spoštovanja, predvsem pa, če bi se vsi zavedali, da se naša svoboda in individualne želje končajo tam, kjer se začne svoboda drugega. Namesto tega raje posegamo po grožnjah, orožju, obračamo se stran od pomoči potrebnih in gledamo zgolj na to, da je nam dobro. Bomo res morali vnovič iti skozi pekel, da bomo spet znali najti pot do pravih vrednot?

Jure Kljajić

Poletje je tu in dolgi sončni dnevi kljub črnim oblakom, ki visijo tam nekje nad nami, obljubljajo nekaj več sproščenosti in uživanja. Naj to poletje traja dolgo.