Osebni arhiv

Silva Eöry se je rodila mami Ireni in očetu Ernestu. Mama je doma iz Srednje Bistrice, oče s Hodoša. Mama je bila učiteljica, ki so jo poslali poučevat na Goričko, sprva v Martinje, nato pa v Markovce. Oče je delal v kmetijski zadrugi in veliko hodil po terenu, tako da so se njune poti kmalu prekrižale in sta se zaljubila. Februarja leta 1963 sta se poročila, ko je Silva že bila na poti, avgusta pa se jima je pridružila. Zaradi ukleščenega poroda se je Silva rodila z napako vida, kar jo je v otroštvu precej zaznamovalo in je zaradi tega tudi veliko prejokala.

Osebni arhiv

A zagotovo jo je tudi ta izkušnja izoblikovala v močno in pokončno žensko, ki je skoraj 40 let z mikrofonom v roki intervjuvala toliko ljudi, da je vse nemogoče našteti. Ravno zato, ker sva novinarski kolegici, saj je bila ena prvih, ki me je učila novinarskih veščin v praksi, sva se med pogovorom tikali.

Močna vez s Hodošem

Silva je otroštvo preživela v Fokovcih v stanovanjskem bloku, ker je oče dobil službo v kmetijski zadrugi v Prosenjakovcih, mama pa na osnovni šoli v Fokovcih. Takrat je bila dvojezična šola, kar jo je še bolj povezalo z madžarskim jezikom. »Čeprav je bil oče Madžar, ga ni bilo veliko doma, ker je vedno delal, zato me ni naučil jezika,« se spominja Silva, se je pa madžarsko učila tako v osnovni kot srednji šoli. »Posebej pa so mi v spominu ostala poletja, ko sem vsaj en mesec preživela pri starih starših na Hodošu in tam utrjevala jezik. Stara mama me je zelo razvajala in še danes me mlečna kava, v katero je nadrobljen vrtanek, spomni nanjo,« nam zaupa Silva, ki jo mnogi poznajo kot Cico.

Osebni arhiv

»To v madžarščini pomeni mačka. Ker sem jih imela zelo rada, sem nekako sama sebe tudi poimenovala Cica, kar se je potem prijelo,« pojasni Silva. Povezave s Hodošem ni nikoli izgubila, še danes se rada in redno vrača tja, tudi zato, ker je tam grob njenega očeta. »Oče je želel biti pokopan na Hodošu in smo njegovi želji seveda ugodili,« pojasni Silva, ki tako tedensko obišče tudi sestrično in sorodnike.

Vrgla jo je v zrak

Po končani osnovni šoli je obiskovala gimnazijo v Murski Soboti in že takrat sanjala o tem, da bi bila novinarka. Kot športna navdušenka si je želela, kot mnogi bruci novinarstva, delati kot športna novinarka. Eden njenih prvih spominov je, pravi, kako jo je mama pri petih letih od navdušenja vrgla v zrak, ko je splitska plavalka Djurdjica Bjedov na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 nepričakovano priplavala zlato olimpijsko kolajno na 100 metrov prsno, s čimer je verjetno zapečatila Silvino usodo, da bo nekoč novinarka.

Osebni arhiv

Že v osnovni šoli je namreč napisala spis, da bo športna novinarka. Po končani srednji šoli je sicer bila nekoliko v dilemi, ali bi študirala slovenščino ali novinarstvo, a je pretehtalo zadnje, česar ni nikoli obžalovala. Še preden bi se lahko usmerila v šport, je proti koncu študiju zaradi znanja madžarskega jezika dobila štipendijo Radiotelevizije Slovenije za oddajo Mostovi, kar je njeno kariero obrnilo v povsem drugačno smer.

Komandantka brigade

A še preden je postala novinarka, je bila zelo aktivna tudi v mladinskih organizacijah, ki so zaznamovale njeno odraščanje v času srednje šole in na prehodu v študentsko življenje. Hodila je na mladinske delovne akcije, dvakrat je bila celo komandantka brigade, poimenovane po narodnem heroju Štefanu Kovaču - Marku. »Delali smo različne stvari, veliko je bilo tudi fizičnega dela. Še danes imam na to obdobje lepe spomine, videli smo velik del Jugoslavije in spoznali, kako deluje država.« Ko se z razdalje spominja tistih časov, se zdi kot drugo življenje, ki pa se ga rada spominja. Med drugim je bila leta 1980 v skupini tistih, ki so gradili steze za olimpijske igre. »Bili smo v Sarajevu, živeli smo na Jahorini, v tamkajšnji vojašnici, in delali steze za ženski smuk. To je bilo res zanimivo, tako da mi ni bilo težko en mesec preživeti v brigadi – tako v srednji šoli kot dve leti tudi med študijem,« se spominja Silva.

Osebni arhiv

Ne televizija, radio

Februarja leta 1988, na pustni torek, je diplomirala. Z Radiotelevizije Slovenija je še niso poklicali, da bi morala iti delat, sta pa to storila direktor Zavoda za časopisno in radijsko dejavnost Murska Sobota Štefan Dravec, ki je odhajal s položaja, in Irma Benko, ki ga je nadomestila (Zavod je bil predhodnik današnjega Podjetja za informiranje Murska Sobota, ki je takrat izdajal časopis Vestnik in radio Murski val, op. a.).

»Bila sem zelo vesela te ponudbe, saj si na televiziji zares nisem želela delati. Takoj marca sem začela delati, natančneje 15. marca 1988. Ker sem govorila madžarsko, so računali name, da bom pokrivala Porabje, pa tudi madžarsko manjšino v Sloveniji.« Sprva je na teren hodila z Jožetom Grajem, ki je takrat pokrival Porabje in jo je spoznal z nekaj ključnimi ljudmi v Porabju. »Ni pa takrat bilo še nobene organizacije, nobenega medija, ničesar. Kar si našel in kogar si spoznal, o tem si poročal, predvsem pa si moral najti tudi človeka, ki je govoril slovensko,« se spominja Silva.

Osebni arhiv

Meji v Martinju in Čepincih takrat še nista bili odprti, vozili so se nad Hodoš in naredili tri, štiri prispevke naenkrat. »Bila sem priča številnim zgodovinskim dogodkom, česar se takrat niti nisem zavedala. Leta 1990 se je ustanovila Zveza Slovencev na Madžarskem. 1989 je bilo prvo srečanje na Tromeji, ko sem jokala kot dež, ker sem gledala, kako so se ljudje videli po 30 letih, in še danes dobim kurjo polt ob teh spominih,« razlaga Silva.

Njeno pomembno delo pri poročanju o življenju Porabcev je prepoznala tudi država. Takratna ministrica za zamejce Helena Jaklitsch ji je namreč podelila spominsko medaljo kot zaslužni za nastanek, krepitev in razvoj slovenske državnosti in slovenske skupnosti v 30 letih. »Porabci so delovali v okviru Demokratične zveze južnih Slovanov, kar je bila nekakšna mala Jugoslavija, v kateri so delovali Hrvati, Srbi in Slovenci, pri čemer so bili tudi v tej zvezi Slovenci vedno v manjšini. In ko je razpadla Jugoslavija, je razpadla tudi ta zveza, zato smo jih spodbujali, da se Porabci sami povežejo med sabo. In tako je res nastala Zveza Slovencev na Madžarskem.«

Osebni arhiv

Porabci so ji zlezli pod kožo

Kmalu je začel izhajati časopis Porabje, k čemur je v dobršni meri pripomogel Vestnik, tako z znanjem kot drugimi sredstvi. »Res sem rada hodila v Porabje, čeprav sem pokrivala tudi druga področja, recimo kmetijstvo. A potem sem leta 2009 dobila ponudbo z Radia Slovenija, če bi za njih pripravljala oddajo Sotočja. Ker takrat časi v podjetju niso bili najbolj rožnati, sem se odločila, da je čas za korak naprej. Nisem se več dobro počutila v takratnem delovnem okolju, zato sem se s 1. januarjem 2010 podala na samostojno novinarsko pot.«

Sprva je delala le oddajo Sotočja, potem je tri leta pisala še za časnik Večer, občasno tudi za naš časopis. Nikoli pa ni nehala pisati za časopis Porabje in pripravljati prispevkov za Radio Monošter, kar občasno še vedno dela, čeprav je od začetka leta v pokoju. Porabci so ji posebej prirasli k srcu, tudi zaradi jezika, ki se sicer precej razlikuje od prekmurščine. »Najlepša porabska beseda je straušanca. To je stara jed, solata iz fižola in zelja, narejena z bučnim oljem.«

Osebni arhiv

Vezi, ki ostanejo vse življenje

Ker se je preizkusila skoraj v vseh medijih, me je zanimalo, kateri je tisti, ki je najbolj osvojil njeno srce. »Še vedno je to radio. Za Radio Monošter z veseljem klepetam z zelo različnimi ljudmi, in to v narečju. Zanimivo je, da mnogi, ko jim pred usta pomoliš mikrofon, pozabijo govoriti prekmursko,« razlaga Silva. Odlika dobrega novinarja je, da iz vsakega človeka izvleče najboljše, zato, dodaja Silva, je vsak človek zanimiv, samo postaviti mu moraš prava vprašanja in se na pogovor pripraviti.

»Na radiu Murski val smo v goste vabili tudi znane Slovence. Med njimi je bila tudi Benka Pulko, ki je bila takrat zelo znana, saj je z motorjem obkrožila svet in postala Slovenka leta.« Ker sta se tako ujeli, ji je Silva pomagala, ko je po Pomurju predstavljala svoje več kot petletno potovanje po vseh celinah sveta. S tem sodelovanjem sta spletli prijateljsko vez, ki bo ostala za vse življenje.

Osebni arhiv

Ker novinarstvo ni le poklic, ampak način življenja, nikoli zares ne nehaš biti novinar. »Vesela sem, da sem glavni del poklicne poti  opravljala, ko smo lahko veliko časa preživeli na terenu, tudi ko je bil poklic bolj cenjen in spoštovan. Danes, s poplavo družbenih omrežij, mladina le stežka loči, kaj je zares novica in kaj zgolj mnenje od nekoga,« razlaga Silva, ki se zaveda, da s(m)o mediji v nezavidljivem položaju. Mlajšim kolegom sporoča, naj ne izgubimo stika z ljudmi. »Med ljudmi so zgodbe, ne v pisarni,« sklene Silva, ki je sicer bila priča številnim spremembam medijev, ki pa so vendarle vedno nekako našli način, da so preživeli in obstali za ljudi.

Osebni arhiv