Jure Kljajić

Wrexham, tretji najstarejši nogometni klub na svetu, s tremi zaporednimi napredovanji čaka na krst v championshipu, pregovorno najtežji (drugi) ligi na svetu. Vse to po zaslugi hollywoodske zgodbe. Ryan Reynolds in Rob McElhenney sta klub leta 2021 kupila za pičla dva milijona funtov. Dodala sta vizijo, zgodbo in – ključni del – kapital. Danes je Wrexham globalna znamka.

Še pred nekaj leti je bila zgodba soboške Mure blizu nogometne pravljice, danes pa klub krvavi – brez regenerativnih supermoči, kot jih ima Reynoldsov Deadpool. Klub preživlja sezono, ki bo šla v zgodovino kot ena najslabših pod aktualnim vodstvom. Tako rezultatsko kot poslovno. Nogometna zveza Slovenije mu je morda – po čudežu ali kompromisu – podelila licenco za prihodnjo sezono, toda nobenega dvoma ni, da bo klub brez svežega kapitala in globokega reza v stroške težko obstal. Mura mesečno potrebuje okoli pol milijona evrov za preživetje. Pol milijona! V mestu, ki nima niti 12 tisoč prebivalcev, in v mestu, kjer lahko velika podjetja preštejemo na prste ene roke. To preprosto ni vzdržno. Sanje o tujih investitorjih, ki bodo z neba zmetali milijone – po vzoru Maribora, Celja ali Olimpije –, so iluzorne. Komercialni domet Mure je preprosto premajhen, regija pa preprosto nezanimiva za stranske poslovne podvige, ki bi lahko legitimirali tovrstno zapravljanje bogatih tujih lastnikov.

Aleš Cipot

Edina realna pot naprej je domača. Povezovanje lokalnega gospodarstva, občine in kluba ob jasnem, realističnem poslovnem modelu. Za to pa je potreben še en ključni element: zaupanje. V zadnjem letu se je okoli Mure nabralo toliko negativizma, da tudi najbolj zvestim privržencem zmanjkuje sape. Del odgovornosti nosimo seveda vsi – mediji, zunanji opazovalci, javnost. Toda največji del, to si bo treba priznati, nosi vodstvo kluba. S svojimi nenavadnimi poslovnimi in domnevno športno-strokovnimi odločitvami. V času, ko ni evropskega nogometa in ne odmevnih prodaj, preostane več ali manj zgolj denar sponzorjev, občine, nogometne zveze in seveda navijačev. Resnična tragedija bi bila, če bi klub z več kot stoletno tradicijo še tretjič ugasnil. To se potrjuje vsak konec tedna v Fazaneriji. To se vidi na obrazih več sto otrok, ki se kalijo v tamkajšnji nogometni šoli in sanjajo, da bodo nekoč postali novi Maroše, Lotriči, Cipoti. Naj bo Mura večna in ne le večen spomin.

Vanesa Jaušovec