Rade Djekić: „Vsi moramo biti ponosni na lastno državo in tiste, ki so jo ustvarjali“
Zgodba Radeta Djekića je zgodba nekdanjega oficirja JLA, ki je prestopil v teritorialno obrambo. To so bili prelomni trenutki v njegovem življenju, ko se je odločil za to, da ostane v Sloveniji, za družino, prijatelje, slovenski narod. V pogovoru za Tednik leta 1993 je povedal, da dogodke iz leta 1991 vedno znova podoživlja, saj nekdanji sodelavci ne pozabljajo, in če le morejo, poskušajo s provokacijami. Kako pa je danes, živi bolj mirno, je vse to, kar se je dogajalo takrat bolj ali manj oddaljen spomin?
»Časusodnih dogodkov za osamosvojitev Slovenije ostaja oddaljen spomin, ki pa ne bledi. Vame so za vedno vklesani trenutki številnih odločitev in dejanj. Življenje se je postopoma umirilo, prišle so nove naloge v službi in doma. Nadlegovanje se je sčasoma umirilo, a se še vedno najdejo „junaki“,«pove Rade Djekič 30 let po prelomnih dogodkih za Slovenijo, zanj in njegovo družino.
Kje so vas angažirali v vojni za Slovenijo, kaj je bila vaša naloga in na kaj ste še posebej ponosni? Po končani vojni pa se niste vrnili domov, še vedno ste ostali tako rekoč na položajih?
»Poslan sem bil na območje Ljutomera in Gornje Radgone, kjer sem bil takoj vključen v obrambne aktivnosti. Tam so že bila vozila in tanki JLA, ki so blokirali carino. V napadu, 27. julija 1991, ko je bila raketirana Gornja Radona, sem bil s pripadniki TO na položaju obrambe na hribu pred mostom čez Muro. Po ukazu sem zadel tank v gosenice in ga onesposobil. Naš položaj je bil neprestano obstreljevan, zato so se fantje umikali proti gradu. Žal je bil zadet mladenič, zato sva ga z miličnikom potegnila v bunker. Močno je krvavel, zato sem mu roko povezal s hlačnim pasom. Morala sva ga spraviti do zdravstvene pomoči, vlekla sva ga po zemlji, čeprav so švigali rafali, padala drevesa, veje. Plazila sva se in ga vlekla ter uspela. Na rešeno življenje mlademu fantu sem zelo ponosen.
Po končani vojni sem prevzel številne naloge kot upravnik meje Trate, Konjišče, Gornja Radgona ter vodil dela na mejnih opazovalnicah občin Ormož, Središče ob Dravi, Šafarsko, vse do predaje teh nalog policiji. Opravljal sem se druge naloge na OŠTO Ljutomer, vse do junija leta 1992, ko sem začel delati v Učnem centru na Ptuju.«
Leto dni ste bili ločeni od družine. To je bilo zagotovo težko za vas, družino, ženo, sina in hčerko. Vrnili ste se namreč šele junija 1992. Kako ste vzdrževali stike, ali ste se bali za družino glede na poskuse provokacij, tako s strani nekdanjih sodelavcev kot tudi Ptujčanov, ki seveda niso vedeli, da ste prestopili v TO?
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
