Telefon je gonilo sodobne družbe, a vodi tudi v osamljenost. To so zgodbe Pomurcev
Več kot tretjina najstnikov je skoraj ves čas v stiku z vrstniki prek telefona, zato nas je zanimalo, kako to vpliva na njihove medsebojne odnose. Predvsem, ali so mladi zaradi uporabe mobilnih telefonov vse bolj osamljeni.
Naprave z zasloni so v sodobnem svetu postale nepogrešljive, njihova uporaba pa se je močno razširila med vsemi generacijami, tudi med otroki in mladostniki.
Izsledki mednarodne raziskave Svetovne zdravstvene organizacije kažejo na porast problematične uporabe družabnih medijev med mladostniki, s 7 odstotkov v letu 2018 na 11 odstotkov v 2022. Ena izmed ključnih ugotovitev raziskave, izvedene leta 2022, kjer so sodelovali tudi mladostniki iz Slovenije, je, da je več kot tretjina anketiranih skoraj ves čas v stiku s prijatelji prek spleta. To odpira pomembno vprašanje o vplivu digitalnih tehnologij na odnose med mladimi – ali med njimi narašča osamljenost ali se le spreminja način komunikacije?
Na telefonu sta več kot štiri ure
Pogovor s 14-letnim Lanom in 13-letno Ano, ki tako kot številni vrstniki preživita veliko časa pred ekrani, razkriva, da digitalne tehnologije in socialna omrežja niso nujno zlo – pomemben je predvsem način uporabe. Pri tem je bistvenega pomena ravnovesje med virtualnim in resničnim svetom, kar mlada sogovornika dobro razumeta. »Najraje preživljam čas s prijateljicami – skupaj kaj ustvarjamo, se smejimo in preprosto uživamo v družbi. Ko sem zaposlena z različnimi dejavnostmi, telefon brez težav odložim in ga sploh ne pogrešam, tudi ves dan ne. Včasih pa postane priročen, sploh za preganjanje dolgčasa, še posebej ob slabem vremenu, ko ni veliko možnosti za druge aktivnosti,« razmišlja 13-letna Ana in dodaja, da je druženje v živo pri njej še vedno na prvem mestu.
Ana, strastna odbojkarica, in Lan, izvrsten nogometaš, ponujata dragocen vpogled v življenje osnovnošolcev v Pomurju. Njune izkušnje nakazujejo, da se način preživljanja prostega časa pri veliko mladih morda ni bistveno spremenil – otroci in mladostniki še vedno iščejo družbo vrstnikov in aktivnosti, ki jih veselijo. Razlika je morda predvsem v tem, kako odrasli, ki niso odraščali s pametnimi orodji, dojemajo te spremembe. Oba namreč poudarjata, da kljub pogosti uporabi telefonov veliko časa preživita z vrstniki v živo. Ko nimata preveč šolskih obveznosti, se s prijatelji vidijo skoraj vsak dan, v obdobjih ocenjevanj pa še vedno vsaj enkrat do dvakrat na teden. Lan večino prostega časa preživi zunaj – igra nogomet, se druži s prijatelji v nakupovalnih središčih, pogosto po pouku igrajo košarko, včasih se srečajo tudi že pred poukom, da si izmenjajo nekaj besed. V hladnejših mesecih so njihova druženja bolj prilagojena vremenu – skupaj gledajo športne tekme ali igrajo računalniške igre. Dogovori za druženje so pogosto spontani. »Prijatelji me pokličejo deset minut prej, in če mi starši dovolijo, gremo takoj ven,« pravi Lan.
Ana pripoveduje podobno zgodbo. S prijateljicami se druži skoraj vsak dan – gredo na pijačo, obiščejo nakupovalna središča ali pa se sestanejo pred treningi, poleti pa večino prostega časa preživijo v kopališču. Kljub temu da se s sošolkami razumejo, med nekaterimi od njih prihaja do nesoglasij, predvsem zaradi oblikovanja klik.
Opaža pa, da je osamljenost med njenimi vrstnicami manj pogosta, čeprav seveda obstajajo izjeme. »Na naši šoli je redkost, da se kdo ne bi družil ali imel težave pri navezovanju stikov,« razlaga.
Tukaj je pomembno, da ne enačimo osamljenosti s samoto, saj samota ne pomeni nujno osamljenosti. Psiholog Jernej Korenjak iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov iz Zdravstvenega doma Murska Sobota pojasnjuje, da gre pri osamljenosti predvsem za notranji občutek sprejetosti, opaženosti in razumevanja pri drugih. Poudarja, da lahko posameznik, čeprav je obkrožen z ljudmi, čuti osamljenost, če mu primanjkuje čustvene povezanosti in občutka vrednosti.
Telefon kot gonilo sodobne družbe
Čeprav se ob tem zdi, da je čas mladostništva prejšnjih in sedanjih generacij še vedno precej podoben, obstaja bistvena razlika – uporaba pametnih naprav in socialnih omrežij. Lan si na primer le stežka predstavlja življenje brez telefona, vendar ne zaradi družbenih omrežij, temveč zato, ker mu pametna naprava omogoča organizacijo vsakdanjega življenja. »Telefon uporabljam za vse – na njem imam urnike za šolo in treninge, spremljam ocene, komuniciram s trenerjem,« pojasnjuje. Tako on kot Ana v povprečju preživita okoli 4,5 ure dnevno na telefonu, a kot pravita, ga uporabljata predvsem kot pripomoček za šolo in komunikacijo s prijatelji. Nacionalni inštitut za javno zdravje priporoča, da mladostniki, stari od 13 do 18 let, v prostem času zaslonom namenijo največ dve uri dnevno.
Njuna interakcija prek socialnih omrežij ni omejena le na pošiljanje sporočil ali objavljanje vsebin, kot bi marsikdo pričakoval. Velikokrat se med seboj raje pokličejo, saj je to hitrejše in učinkovitejše od dolgotrajnega dopisovanja. Lan pri spremljanju nogometa in drugih področij zanimanja najpogosteje uporablja instagram, kjer pa le redko objavlja. Uporablja pa tudi tiktok, snapchat, nekaj časa pa preživi na aplikacijah za poslušanje glasbe. Ana se pri družbenih omrežjih drži le snapchata, čeprav imajo njene sošolke tudi instagram in bereal. Kljub temu se ne počuti prikrajšano: »Nič ne zamujam.« Oba opažata, da družbena omrežja zagotavljajo lažje povezovanje, saj omogočajo komunikacijo več posameznikov hkrati. Štirinajstletnik je prvi telefon dobil v tretjem razredu, 13-letnica pa je sprva uporabljala le tablico, telefon pa je dobila nekoliko kasneje. Oba se strinjata, da sta pametni napravi postali del njunega vsakdana, a kljub temu še vedno cenita pristne odnose in druženje zunaj digitalnega sveta.
Dvorezen meč
Psiholog Jernej Korenjak opozarja, da so lahko socialna omrežja, čeprav imajo to ime, v resnici asocialna. Res je, da olajšujejo komunikacijo, obenem pa lahko povzročijo, da posamezniki težje ubesedijo svoja občutja in dostopajo do lastnih psiholoških vsebin – do tega, kar se jim v nekem trenutku dogaja. Pogosto je velik zalogaj že to, da se naučijo dostopati do tega, kar zaznavajo, prepoznati svoja čustva, jih razumeti in jih nato tudi znati izraziti z besedami.
Besede so izjemno dragocene, saj omogočajo, da smo z drugimi v medsebojnem prostoru, kjer se lahko povežemo in skupaj iščemo rešitve. Psiholog ocenjuje, da danes morda prav tega primanjkuje. Razmišlja tudi o tem, da je frustracijska toleranca v medsebojnih odnosih pogosto nižja – posamezniki se hitreje zaprejo v manjše skupine, v svoje mehurčke somišljenikov ter se izogibajo tistim, s katerimi so imeli enkrat nesoglasja. To lahko vodi v omejeno družbeno interakcijo, saj ni več pripravljenosti, da bi nekoga spoznali v drugačnem pogledu, kjer bi se pa lahko ujeli in našli skupne točke.
Popolnost, ki ne obstaja
Da je digitalna doba vplivala na način komuniciranja in medsebojne odnose, menijo tudi v šolski svetovalni službi Gimnazije Murska Sobota. Sodobne tehnologije so postale ključna komponenta življenja dijakov, ki pa prinašajo tudi nekatere izzive na področju družbenih interakcij. Med odmori dijaki pogosto ostanejo v razredih, kjer se v manjših skupinah pogovarjajo ali uporabljajo telefon. Na splošno dijaki raje komunicirajo prek aplikacij in družabnih omrežij, zato je osebne komunikacije manj. Čeprav fantje v toplejših mesecih pogosto igrajo košarko ali nogomet na igrišču, so trenutki druženja zunaj šolskih prostorov postali redkejši. »Menimo, da lahko najdemo vzroke za te spremembe v napredku tehnologije, dostopnosti interneta, v vsesplošnem porastu digitalizacije in vplivu družbenih sprememb,« pojasnjuje Brigita Hari iz svetovalne službe.
Kljub številnim pozitivnim platem digitalizacije, ki jih znata s pridom izkoristiti osnovnošolca Lan in Ana – hitrejša komunikacija in lažji dostop do informacij –, se ob tem odpirajo tudi socialni izzivi. Harijeva opozarja na pasti digitalnega sveta: »Družbena omrežja in digitalizacija imajo velik vpliv na odnose in medsebojno komunikacijo. Po eni strani omogočajo dijakom hiter dostop do informacij, lažje in hitrejše komuniciranje, izražanje mnenja in kreativnosti ter občutek pripadnosti neki skupnosti. Hkrati pa prinašajo manj osebnega stika in druženja, kar povzroči občutek osamljenosti. Dijaki so izpostavljeni pritiskom družbenih omrežij in spletnemu nasilju, kar vpliva na njihovo samopodobo in duševno zdravje.« Negativni vplivi uporabe družbenih omrežij se kažejo predvsem pri vzpostavljanju socialnih stikov. Mladostniki se pogosto soočajo s stiskami zaradi primerjanja s t. i. 'popolnimi' posamezniki na družbenih omrežjih, kar lahko negativno vpliva na njihovo samopodobo. Poleg tega prihaja do izključevanja iz spletnih skupin in pogovorov.
So mladi vse bolj osamljeni?
V svetovalni službi soboške gimnazije poudarjajo pomembnost zgodnjega prepoznavanja stisk med dijaki. Profesorji in svetovalci so pozorni na znake umikanja, izogibanja skupinskim dejavnostim ali osamljenosti med odmori. Dijake povabijo na individualne pogovore, kjer jim predstavijo tehnike sproščanja in krepitve samopodobe. Čeprav večjega porasta osamljenosti ne opažajo, so bolj pozorni na spremembe vedenja. Pogosto so opozorilni znaki uporaba telefonov in slušalk za izogibanje stikom ter manj zanimanja za družabne dejavnosti. Strokovnim delavcem na srednji šoli so na voljo različna usposabljanja, ki jim pomagajo prepoznavati in obravnavati osamljenost med dijaki. Pri preprečevanju osamljenosti med mladimi pa je pomembno tudi iskreno sodelovanje šole in staršev, kar izvajajo prek govorilnih ur in roditeljskih sestankov ter sprotne vsakodnevne komunikacije.
