Boštjan Rous

Prehod v novo leto je bil za naše prednike vse prej kot zgolj veseljačenje. Šlo je za čas simbolike, prepleta predkrščanskih verovanj, poljedelskih obredov in čaščenja prednikov. Še posebej v Pomurju se je ob novem letu ohranila ena najbolj prepoznavnih šeg – friškivanje, ki pa ni osamljen pojav, temveč del bogatega kolednega izročila.

Prehod leta kot magični čas Kot pojasnjuje etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja, so božično-novoletne šege nastajale v okolju, kjer je bilo preživetje odvisno od rodovitnosti zemlje in zdravja živine. Zato ni presenetljivo, da v njih prepoznamo številne obrede, namenjene zagotavljanju obilja, sreče in zdravja.

Jure Kljajić

Zimski sončni obrat je imel poseben pomen: dan je bil najkrajši, a se je začel daljšati. To so ljudje razumeli kot zmago svetlobe nad temo, vstajenje narave. Verjeli so, da so v teh nočeh duhovi prednikov in nadnaravna bitja človeku najbližje, zato so z različnimi dejanji skušali nanje vplivati – jih pomiriti, pridobiti ali odgnati. Prav ta »prelomnost« časa, ko se je staro leto poslavljalo in novo šele prihajalo, je rodila vrsto obrednih praks, s katerimi so ljudje skušali vplivati na prihodnost. Med najznačilnejšimi so bili koledniški obhodi in voščila, namenjeni zdravju, rodovitnosti in sreči v novem letu - med njimi je tudi friškivanje.

Dragocen spomin na druge čase 

Friškivanje je oblika koledovanja oziroma voščilnega obhoda na prehodu iz starega v novo leto. Ime izvira iz besede friški – zdrav, krepak, življenjski. Gre za predkrščansko navado, kar potrjuje že samo poimenovanje kolednih svetkov na Goričkem, ki izhaja iz latinskega calendae, pojasnjuje Pšajdova. Obhodi so potekali zgodaj zjutraj na novo leto. Po hišah so hodili predvsem dečki, ponekod tudi deklice ali odrasli pevci, in voščili zdravje, srečo, obilje. Posebnost prekmurskega prostora je, da so voščilu pogosto dodali simbolni tepež s šibo ali palico – človek je moral biti »friški«, torej zdrav in krepak.

Fana Vrabič

V drugih delih Slovenije so poznali podobne navade, vendar ob drugem času. V Slovenskih goricah so na primer srečo prinašali s tepežem na tepežni dan, ki je 28. decembra. Na ta dan je kralj Herod v Betlehemu in okolici dal pomoriti dečke, stare do dveh let, da bi tako dosegel tudi Jezusa. Ker so bili zaradi njega vsi ti dečki umorjeni, jih je Cerkev zgodaj častila kot krščanske mučence. Na ta praznik se je zato v ljudskem izročilu razširil običaj, ki nosi različna imena, med drugim friškivanje, tepežkanje, v Prlekiji pa mu pravijo pametiva.

Gre za običaj, v katerem se otepa s šibo, vošči zdravje in dolgo življenje, večinoma pa je bila to otroška šega, kar pomeni, da so ta dan otroci lahko s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle. Medtem ko je novoletno friškivanje s palico izrazita prekmurska posebnost.

· Običaji ob preskoku leta

S temi šegami naj bi v vašo hišo v novem letu prinesli srečo in zdravje

Friškivanje tako ni le zanimivost, temveč dragocen spomin na čas, ko so ljudje novo leto pričakovali z obredi, besedami in dejanji, ki so imeli težo. Kot dodaja sogovornica: čeprav se pomen sčasoma spreminja, je pomembno, da navada živi naprej – kot most med preteklostjo in sedanjostjo, med ljudmi in skupnostjo.

Razlike med vasmi

Friškivanje ni bilo povsod enako – razlikovalo se je od vasi do vasi, po spolu in starosti kolednikov, po besedilih voščil, darovih in tudi po času obhoda. Prav ta raznolikost kaže, kako globoko je bila šega vtkana v vsakdanje življenje lokalnih skupnosti.

Skupni imenovalec vseh teh oblik friškivanja je bil osebni obisk, izrečena dobra želja in simbolno dejanje, ki naj bi prineslo zdravje, srečo in obilje v novo leto. Razlike med vasmi pa pričajo o bogastvu lokalnega izročila, ki se je ohranilo prav zaradi močne vpetosti v skupnost.

Aleš Cipot

Primeri friškivanja po Pomurju

Na Kobilju so novo leto voščile tudi deklice, kar ni bilo povsod samoumevno. V dar so dobile pogače ali denar. Na Ženiku je bilo voščilo bolj nabožno: »Zdravi bote, friški bote, pa v nedelo k meši hote!«

V Dolnji Bistrici so hodili voščit dečki, tako imenovani polažiči, s torbo za darove. Proti večeru so otroci v skupinah hodili od hiše do hiše, pokleknili na pragu in voščili – obdarjeni so bili z jabolki ali kruhom. V Odrancih so otroci odrasle kar pošteno nasekali po riti s palico, saj je moral biti človek »friški«, v zameno so dobili koruzne pogače.

V Peskovcih, kjer je bila močna evangeličanska skupnost, so dečki že zgodaj zjutraj friškali po vasi. Družine so pogosto še spale, vrata pa niso bila zaklenjena. Ob ritmičnih udarcih s šibo po blazinah in telesih so izrekali dolgo voščilo, v katerem so želeli obilje kruha, vina in predvsem duhovnega zveličanja. »Friški, friški, zdravi, zdravi, v eton nouvon leti. Krüja, vijna, se zavole, düšnoga zveličanja pa največ,« so želeli.

Aleš Cipot

Na Gornjih Slavečih so dečki prav tako hodili zgodaj zjutraj, s seboj so nosili šibo. Posebnost je bila razlika v pozdravu: pri katoliških družinah so pozdravili s »Hvaljen Jezus«, pri evangeličanskih in binkoštnih pa z »Dobro jutro«.

V Filovcih so voščili obilje in zdravje, podobno v Stanjevcih, kjer so morali voščilo ponavljati, dokler niso dobili daru. V Doliču so friškali šolarji, v Gančanih pa so dečki »novo lejto pravili«, ponekod so popevale tudi deklice, čeprav to ni bilo vedno zaželeno.

V Bratoncih so na staro leto po hišah hodili že poročeni pevci in pevke, v Logarovcih so si voščili sosedje in vaščani, Romi iz Beltincev pa so z inštrumenti hodili pet v Lipovce, kar kaže na širši, medkulturni pomen prazničnega časa, pojasnjuje Jelka Pšajd.

Leon Novak

Ali ima friškivanje danes še prvotni pomen?

Po besedah etnologinje je težko oceniti, koliko današnji koledniki še poznajo globlji pomen friškivanja. Starejše generacije ga gotovo razumejo bolje kot mlajše, a bistveno je, da se šega sploh še ohranja.

Tudi če je del simbolike zbledel, ima friškivanje danes pomembno družbeno vlogo: povezovanje skupnosti, obiskovanje starejših in ohranjanje lokalne identitete. »Tudi če se pomen izgublja, je namen dober,« poudarja etnologinja. Zato je prav, da kolednike sprejmemo odprtih rok in jih skromno obdarimo. »Voščila od vrat do vrat pomenijo tudi druženje in obiskovanje starejših. Upam, da vedo, kako plemenito delo počnejo koledniki, tisti, ki še ali ponovno friškivajo. Naj ostane ta lepa navada/šega. Mi pa jih obdarimo (z majhnim denarnim darom, ne pretiravajmo), da bodo prihajali s še večjim veseljem,« je prepričana Pšajdova.