Tatjana Splichal

Ivan Janez Štuhec je rimskokatoliški duhovnik, moralni teolog in profesor, rojen 17. novembra 1953 v Celju. Da se je rodil v mestu grofov, je v bistvu splet okoliščin, saj je njegov oče v tistem času služboval v Slovenskih Konjicah, sicer pa oba starša prihajata iz Prlekije – mama iz Veličan, oče pa iz Lešnice pri Ormožu. Oče je ves čas iskal možnost, da bi se preselili bližje domu, in tako se je po tem, ko je dobil novo službo, družina preselila k Mali Nedelji, kjer je Ivan obiskoval osnovno šolo. Živeli so v hiši v bližini malonedeljske šole, kot se spominja Štuhec, so v najem oddajali tudi sobo dvema učiteljicama, mama, ki je bila šivilja, pa je tamkajšnjim učiteljicam pogosto tudi kaj sešila. Vzgojen je bil v duhu krščanskih vrednot, zaradi česar, pravi, v okolju ni nikoli imel težav, kot so jih v tistih časih imeli nekateri drugi. »Še v 80. letih mi je marsikdo pripovedoval, da je doživljal take in drugačne šikane zaradi svoje vere. Jaz te izkušnje nisem imel nikoli in nikjer,« poudari Štuhec, ki je dve leti v času osnovne šole živel pri teti v Ljutomeru, kuharici v župnišču.

Tam je imel veliko stika z duhovniki in tudi srednjo šolo – obiskoval je Gimnazijo Franca Miklošiča v Ljutomeru – je preživel v istem okolju, tako da je imel zelo veliko stikov z različnimi duhovniki in tudi redovniki, ki so prihajali ob različnih priložnostih v Ljutomer. »Ampak to, da bi postal duhovnik, v tistem obdobju ni bila moja ideja ali izbira,« se spominja.

Osebni arhiv

Odločitev za duhovništvo in pot samospoznanja

Kot maturant se je odločal med tremi smermi študija: želel je študirati na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, zanimal ga je tudi študij primerjalne književnosti in študij prava. »Pri tem sem moral gledati na to, kje bom dobil štipendijo. Izkazalo se je, da lahko dobim štipendijo za študij prava, dobil sem jo od Mariborske tekstilne tovarne (MTT) in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Med študijem sem se v Ljubljani zelo veliko udeleževal študentske pastorale. V tistem obdobju, na začetku 70., je prišlo do otoplitve na tem področju in tako se je v okviru frančiškanov vzpostavila aktivna študentska pastorala. Med drugim so organizirali številna predavanja, predavali so ljudje, kot so bili Trstenjak, Janžekovič, Rebula, Ošlak in nekateri frančiškani, ki so bili zelo znani v tistem času. To je bilo obdobje, ko sem si začel postavljati vprašanje, kaj narediti, saj s študijem na pravni fakulteti nisem bil najbolj zadovoljen,« razlaga Štuhec, »ker je to bil zelo ideološki študij. Že takoj na začetku študija sem zaznal, da ne bom pravnik zato, da bom delal kaj dobrega za ljudi, ampak da bom branil sistem. Na tem področju pa sem bil že dovolj ozaveščen, da tega nisem želel.«

Tako je študij prava prekinil, se vpisal na teološko fakulteto in za petnajst mesecev odšel k vojakom, kar mu je omogočilo dodaten čas za razmislek. Po opravljeni vojaški dolžnosti se je vrnil v bogoslovje in na teološko fakulteto. »Za duhovništvo sem se odločil nekje v tretjem letniku študija,« pove sogovornik. Na vprašanje, ali se je o tej odločitvi kdaj preizpraševal, pa odgovori:

Človek se mora vedno znova odločati za stvari, ki so v življenju pomembne. Tako kot se mora mož za ženo in žena za moža vedno znova odločati, se moraš tudi v duhovništvu. Pridejo stvari, ko bi včasih najrajši vse skupaj poslal na luno in odšel, zaradi razmer, ki te tako daleč spravijo. Začneš obupavati in dvomiti o tem, za koga in za kaj delaš. Vsa življenja so si, kar se tega tiče, bolj ali manj podobna. Pretresi prihajajo vsepovsod, tudi v duhovniškem življenju. Kdor to zanika, laže.

Moralni teologi zmeraj na udaru

Duhovniško posvečenje je prejel leta 1981. Takratni škof Franc Kramberger mu je sprva dodelil mesto kaplana v Križevcih pri Ljutomeru, potem je prišlo do sprememb v župniji v Slovenski Bistrici, tako da je škof preklical prvi dekret in je Štuheca poslal v Slovensko Bistrico. Kot mlad duhovnik, se spominja, je imel v tistem času zelo veliko verouka, priprav na prvo obhajilo in birmo. Laiških pomočnikov, ki bi duhovnikom pomagali pri verouku, še ni bilo.

Po enem letu dela v župniji je Štuhec odšel na papeško univerzo Gregoriano v Rim na študij moralne teologije.

Moralna teologija ni bila srčna izbira

Ko sem bil v bogoslovju, nisem razmišljal o tem, da bi nadaljeval študij. Sem pa v tistem času že marsikaj napisal – objavljal sem v internem glasilu Pogovori in v Biltenu, glasilu študentskih verskih skupin. Profesorji so vrgli oko name ter me začeli spodbujati v smeri nadaljevanja študija. Domnevam, da so tudi škofu rekli kako besedo o meni … Sam sem škofu predlagal, da če me želi poslati v Rim, naj me tja pošlje čim prej. Bil sem namreč malo starejši od drugih v svoji generaciji, imel pa sem tudi starše, ki so bili sorazmerno v letih, oče je bil bolan, zato sem se zavedal, da bom kot edinec verjetno kmalu moral skrbeti zanju.

Pri vprašanju, kaj v Rimu študirati, so mu pustili proste roke. Zanimal ga je družbeni nauk Cerkve, vendar tega ni mogel študirati samostojno, temveč samo v kontekstu moralne teologije. »Moralna teologija tako ni bila moja srčna izbira (smeh). Sem se pa v tem študiju našel, ker ni bil tako daleč od tega, kar sem hotel in pričakoval. Od vseh teoloških disciplin je moralna teologija vedno tudi najbolj družbeno izpostavljena, ker so to tista vprašanja, ki ljudi bolj vznemirjajo kakor pa recimo vprašanja dogmatike. Moralni teologi smo zmeraj bili na udaru, tako je pač po naravi stvari. Družbena dimenzija študija je bila ves čas prisotna in to mi je na neki način pisano na kožo,« pove.

Osebni arhiv

Nujna je pluralnost

V Slovenijo se je vrnil leta 1988, takrat je najprej postal študentski duhovnik v Mariboru, hkrati pa je leta 1989 začel delo asistenta na teološki fakulteti. Službo študentskega duhovnika je opravljal vse do leta 1996, ko je bil imenovan za tajnika Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, kar je bil do leta 2001. Leta 1996 je mariborska škofija ustanovila Zavod Antona Martina Slomška, škof pa je Štuheca imenoval za vršilca dolžnosti direktorja. Po ustanovitvi gimnazije in dijaškega doma je postal direktor zavoda. Leta 2009 se je zavod preselil v svoje prostore na Vrbanski cesti 30, pod Kalvarijo v Mariboru. Ustanovile so se nove enote, vrtec Montessori, glasbeno-baletna šola, osnovna šola Montessori in medgeneracijska akademija. Štuhec je postal strokovni direktor, ob njem pa je postal poslovni direktor Andrej Flogie. Vse do upokojitve leta 2019 je ostal na tem položaju. V zavodu je aktiven še danes, opravlja vlogo rektorja vikariata Antona Martina Slomška, kar je primerljivo z vlogo župnika na župniji.

Pomen zasebnih gimnazij v Sloveniji

»Smisel ustanovitve zavoda in posledično gimnazije sem najprej videl v tem, da je tudi v šolstvo treba vnesti pluralnost. Dovolj dobro sem poznal pretekli šolski sistem, skozi katerega sem šel tudi sam, ki je bil enoumen. Poleg Italije sem bil veliko v Nemčiji in videl sem, da je v vseh demokratičnih deželah mesto zasebnega šolstva nekaj normalnega. Po družbenih spremembah sta v Sloveniji dobili status javnoveljavnega programa gimnaziji v Vipavi in Želimljah, ki sta bili prej interni cerkveni šoli za pripravo kandidatov na duhovništvo. Sledila je obuditev Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, ki so ga po vojni ukinili. V Mariboru je pobudo dala skupina staršev. V teku so bile razne denacionalizacijske zgodbe, pri čemer se je vedelo, da bo Cerkvi prej ali slej vrnjeno nacionalizirano premoženje. Postavljalo se je vprašanje, kako to premoženje smiselno upravljati oz. kaj namestiti v vrnjene stavbe. Osnovna stvar, ki mislim, da je v neki demokratični in pluralni družbi nujna, je, da mora tudi na področju šolstva obstajati pluralnost,« meni Štuhec, ki pravi še, da se je ustanovitev zasebnega izobraževalnega zavoda izkazala za uspešno.

Ampak hkrati tudi za veliko breme v smislu boja za to, da smo si izborili določeno mesto. Nasprotovanje zasebnemu šolstvu je bilo in je še vedno prisotno.

Morala ima pogosto negativno konotacijo

Ivan Janez Štuhec je celotno kariero združeval več delovnih področij, pomemben del te je bilo 30-letno delo predavatelja na teološki fakulteti, plod katerega je tudi njegovo življenjsko delo v knjižni obliki z naslovom Teološki temelji morale, ki je izšlo lani pri Celjski Mohorjevi družbi.

»Če človek dela vse življenje in preučuje neko področje, potem je normalno, da teži k temu, da bi enkrat iz tega naredil delo, kjer se bo vse to ohranilo. Tudi zato, ker ni veliko Slovencev, ki bi študirali moralno teologijo in bi jo tako dobro poznali. Bila bi škoda, če to ostane na mojih knjižnih policah, v predalih ali računalniku. Vedno sem želel izdati delo, ki bo predstavilo teološko znanost, kot je moralna teologija. Ko predavaš in imaš druge dolžnosti, ni dovolj miru in zbranega časa, da narediš temeljito delo. Po upokojitvi je bil moj prvi cilj, da napišem knjigo, v kateri bo zbrano vse, kar je pomembno za to področje. V tej knjigi gre predvsem za obravnavo osnovnih moralnoteoloških vprašanj, za temelje. Ne dotikam se konkretnih problemov, kot sta recimo evtanazija ali umetna inteligenca,« pravi sogovornik, ki je pojasnil tudi, kaj moralna teologija preučuje.

»Naj najprej povem, da imamo v slovenščini težavo z besedo morala, ker imamo takoj asociacijo na 'morati', medtem ko recimo v drugih jezikih te povezave med pojmoma ni. Ko smo leta 2007 izdali Leksikon krščanske etike, smo se prav zato hoteli izogniti besedi morala. Ko pa sem se zdaj odločal, kako bom naslovil svoje življenjsko delo, sem se odločil uporabiti besedo morala, v uvodu knjige tudi to odločitev razložiti, v knjigi pa skušam morali odvzeti negativni, moralistični, normativistični prizvok. Sicer se morala ali etika ukvarjata z vprašanjem smisla našega bivanja in z okviri, znotraj katerih je možno sobivanje ljudi in drugih živih bitij. Gre torej za vprašanje mene samega in mojih odnosov do soljudi v ožjem smislu, gre pa tudi za vprašanje sobivanja celotne skupnosti. Nobena skupnost, noben narod in nobena država ne more živeti brez nekih osnovnih temeljnih etičnih predpostavk oz. vrednot. Minimalni okvir, znotraj katerega je možno, da ljudje sobivamo na miren in kolikor toliko dostojen način, je deset božjih zapovedi. Če torej povzamem, morala preučuje načine sobivanja med ljudmi tako glede na neke že preverjene in znane okvire, ki so za to potrebni, kakor tudi pri novih problemih, ki nastajajo. Človeštvo se pač razvija, trenutno je eden od izzivov umetna inteligenca in pri tej imamo takoj vprašanje, kaj vse bomo z njo počeli. Ali ji bomo predpisali kakšne okvire, čez katere ne bomo smeli iti, ali pa bomo dopustili, da nas lastni izumi in potenciali ugonobijo. Vsaka skupnost, vsaka družba mora iskati neka pravila skupnega sobivanja, ki so najprej antropološke in moralno-etične narave, potem pa iz tega izpeljemo pravni red.«

Krščanstvo je in bo obstalo 

V pogovoru sva se dotaknila tudi izzivov Katoliške cerkve in pomanjkanja interesa za duhovniške poklice. Kot opaža sogovornik, je na področju zanimanja za študij teologije in za duhovniške poklice prišlo do velikih sprememb. V 90. letih 20. stoletja so imeli tako v Ljubljani kot v Mariboru veliko študentov laikov, pa tudi kandidatov za duhovništvo je bilo takrat še sorazmerno veliko.

V tistem času se je v javnosti veliko govorilo in delalo za to, da bi neka oblika verskega pouka prišla tudi v javno šolo. Mladi ljudje so bili prepričani, da se bo to v nekaj letih zgodilo. Potem pa se ni zgodilo na tak način, kot je to v drugih državah, zato se je interes laikov na tem področju manjšal in je danes sorazmerno pičel. Kar pa zadeva duhovniške kandidate, se je podoba tudi na tem področju bistveno spremenila, od leta 2010 je vedno manj kandidatov. Za to je krivih več dejavnikov. Dejstvo je, kar lahko opažamo povsod po svetu, da je tam, kjer je blagostanje visoko, interesa za duhovne poklice malo. Tam, kjer je blagostanje nizko, kjer ljudje živijo v težkih razmerah, je interes za duhovne poklice bistveno večji. To lahko opazimo na globalni ravni in tudi pri nas je bilo tako. Največja in najmočnejša generacija duhovnih poklicev je bila med letoma 1960 in 1970, to so bili otroci, ki so bili rojeni med vojno in po njej. Njihovi starši so šli skozi težko obdobje, v katerem ni bilo nobenega velikega blagostanja. Ta generacija je zdaj stara od 75 do 85 let. Ko bo izstopila iz pastorale, bo v Cerkvi nastala velika vrzel, to je statistično popolnoma jasno. Druga stvar, ki je igrala pri nas v Sloveniji pri vsem tem vlogo, je bilo dogajanje v mariborski škofiji, kar se tiče financ in stanja celotne škofije, čeprav ta zadeva niti približno ni do kraja pojasnjena. Potem so tu še spolni škandali po svetu in v Sloveniji, ki so prispevali k temu, da je vzdušje v Cerkvi in javnosti nenaklonjeno duhovnim poklicem. Imam sicer občutek, da v zadnjih desetih letih vse druge institucije veliko bolj prikrivajo in potlačijo te zadeve kakor Cerkev. Kar se zgodi v Cerkvi in pride v javnost, se ne izbriše in se vrti na ražnju, četudi obtoženi morda ni spoznan za krivega, v nasprotju z nekaterimi primeri med učitelji, trenerji, v zdravstvu ali kulturi. In to seveda ustvarja javno mnenje, ki gre tako daleč, da marsikdo reče, da smo vsi duhovniki pedofili. Vse to ustvarja negativno razpoloženje pri ljudeh, ki pa je daleč od resnice in objektivnosti.

Prihodnost Cerkve in krščanstva

Osebni arhiv

»Biti prerok na tem področju je zelo težko,« pravi Štuhec. V globalnem svetu se stvari razvijajo zelo različno, v Aziji je krščanstvo v porastu, do neke mere tudi v Afriki, Latinska Amerika je zgodba zase. »Tudi v Evropi se prebuja zanimanje za recimo temu pogojno tradicionalne vrednote, čeprav gre včasih to celo v novo ekstremno smer, ki tudi ni dobra. Mislim, da bo treba ne samo o prihodnosti krščanstva, ampak tudi o prihodnosti Evrope in celotnega zahodnega sveta razmisliti na novo. Zakaj? Zaradi tega, ker vse, kar smo podedovali od novega veka, ko smo posameznika in njegovo avtonomijo in svobodo postavili na piedestal kot edino vrednoto, ne pelje v pravo smer. To pelje prej v anarhijo kakor v sobivanje. In to velja tudi za Slovenijo. Za Cerkev in za krščanstvo me ne skrbi, zato ker je bilo krščanstvo, pa tudi Cerkev skozi 2000-letno zgodovino že v dosti slabši situaciji, kot je danes, pa ni zaradi tega propadlo. Me pa bolj skrbi, kaj bo z našo državo, če bomo šli tako naprej, kot hodimo zdaj že skoraj 30 let. Zato ker ni dovolj zavesti o tem, da smo vsi državljani soodgovorni za to državo. Mi smo bili skozi zgodovino navajeni, da je vedno nekdo drug namesto nas odločal, zato nam demokratične in državljanske zavesti manjka in tudi v celotnem kulturnem ter vzgojno-izobraževalnem sistemu je premalo poudarka na tem. Če se to ne bo spremenilo, potem je vprašanje, kaj se lahko zgodi s samostojno državo v nekih neugodnih zgodovinskih okoliščinah, ki pa, kot smo zdaj ugotovili v primeru Ukrajine, lahko vedno znova nastopijo. Tako da je moja skrb za državo večja kot za samo krščanstvo in Cerkev. Tisto je bilo, je in bo ostalo.«

Gledališče, knjige in konji

Osebni arhiv

Ivan Janez Štuhec je še danes, ko je v pokoju, aktivno vpet v različna delovna področja. Kot že omenjeno, še zmeraj deluje v Zavodu Antona Martina Slomška, ob tem pa vsako nedeljo pomaga v župniji Hoče, kjer mašuje v cerkvi v Razvanju. Vsa leta je v njem ostala ljubezen do gledališča in tako je z dijaško dramsko skupino škofijske gimnazije pripravil že več gledaliških predstav, med drugim so igrali Fodorjevo komedijo Matura, Molierjeve Učene ženske, trenutno pripravljajo še eno Molierjevo komedijo Meščan. Poleg ljubezni do gledališča je ostala tudi ljubezen do knjig, posebej velika pa je njegova ljubezen do konj. 

Ukvarjanje s konji sem sicer zaradi let opustil. Dobrih deset let je bil to moj hobi in moj način rekreacije, sedaj pa sem prišel do let, ko se mi zdi, da ni vredno tvegati padca in kakšnega zloma. To mi je sicer bilo in mi je še vedno v velik užitek, saj sem se na ta način tudi velikokrat sprostil v situacijah, ki so bile težke in zahtevne. Za zdaj še imam dve kobili bosanske planinske pasme in skoraj 30 let staro kobilo, ki so mi jo podarili sorodniki.

V Prlekijo se rad vrača, obstajata še domačiji njegovega očeta in mame, mamina je še živa, medtem ko na očetovi ne živi nihče več. Ob koncu pogovora sogovornika še povprašam, ali ima še kakšen dolg do sebe.

Seveda, ko enkrat začneš pisati, pa če ti to leži, tega ni ne konca ne kraja. Seveda imam še načrte, ampak jih ne bova izdala. (smeh). Bolje je počakati, zato ker ni nujno, da se vedno vsi načrti uresničijo.