Sandi Horvat

Mladenka Šarkezi, 47-letna Rominja, mama, podiplomska študentka na teološki fakulteti, je z nami delila zgodbo, ki se je začela z izgubo, nadaljevala pa s toplino in zagnanostjo. Če bo vse šlo po načrtih, bo čez nekaj let postala prva romska psihoterapevtka v Sloveniji – tega ne dojema kot osebni uspeh, temveč kot odgovornost do skupnosti, iz katere prihaja, saj želi izboljšati življenje romskih žensk.

Njeno zgodnje otroštvo je bilo zaznamovano z izgubo. Ko je bila stara leto in pol, morda dve, je izgubila starša. Najprej je živela v Doliču, nato pa so jo dodelili rejniški družini v Žepovcih, kjer se je začela povsem druga zgodba. Sprejeli so jo kot svojega otroka, ne da bi občutila pečat »drugačnosti«. Rejnica, ki jo Mladenka še danes kliče mama, je bila po njenih besedah izjemno topla ženska, ki ji je vcepila samozavest, občutek lastne vrednosti, empatijo ter spoštovanje do ljudi. »Nikoli nisem čutila, da sem manj vredna, ker sem Rominja. Sprejeli so me. To je največ, kar ti lahko nekdo da.«

Sandi Horvat

V rejniški družini je bilo skozi čas kakih 25 otrok, čeprav so nekateri odšli, drugi prišli, ji je vseskozi ostal občutek skupnosti. Otroci so se vzgajali med seboj, igra je bila del vsakdana, romski običaji pa nekaj, s čimer je nekako odraščala, saj so rejniško družino pogosto obiskovali Romi, a nikoli ni bilo čutiti drugačnosti, temveč da svet sprejema raznolikost. Tudi sošolci so jo sprejeli brez predsodkov, čeprav je bila edina Rominja v razredu. »Mogoče so me gledali z zanimanjem, kot nekakšno uganko, ampak nikoli z odrinjenostjo,« poudarja. 

Že v osnovni šoli je menila, da mora nekega dne nekaj vrniti svojemu narodu. Ta občutek je postal njen notranji kompas. Čeprav ni imela najboljših ocen, je bila vztrajna. Po dvoletnem kmetijskem programu so učitelji opazili njen potencial in jo spodbudili, naj nadaljuje šolanje. Postopoma je napredovala do pete stopnje izobrazbe. V ključnem trenutku je srečala profesorja Vinka Škafarja s teološke fakultete, ki jo je povabil, naj se vpiše na takratni študij socialne pastorale. Leta 2008 je diplomirala, nato pa nadaljevala pot, ki jo je čutila kot svoje poslanstvo. 

Vanesa Jaušovec

Zvesta svojim vrednotam

Po študiju se je poročila z Romom. Preselila sta se v okolje, kjer je začela bolj intenzivno spoznavati romski jezik in kulturo, ki zanjo – odraščajočo v neromskem okolju – nista bila domača. »Zdelo se mi je, da sem prišla v popolnoma drug svet,« je dodala. Toda z rojstvom hčerke in s prihodom v romsko skupnost je nekako našla svoje mesto med dvema kulturama, pri tem pa ostala zvesta vrednotam, ki jih je dobila v rejniški družini.

Profesionalna pot jo je vpeljala v delo z romskimi ženskami in ranljivimi skupinami, med drugim je delala na ljudski univerzi, v RIS Dvorec Rakičan, v osnovni šoli, zdaj pa med drugim vodi programe socialne aktivacije. Danes ima šestnajst let izkušenj v sociali in v tem času je slišala na desetine zgodb o stiskah, a tudi o majhnih, tihih zmagah. »Romi so zame junaki,« pravi brez dvoma. »Trudijo se, čeprav nimajo pogojev, ki sem jih imela jaz. Velikokrat nimajo ljudi, ki bi jih spodbujali – tako kot so mene, a kljub temu vztrajajo.«

Mestna občina Murska Sobota

Včasih naleti na upor

Pretežno dela z žrtvami nasilja in ženskami, ki živijo pod pritiskom močnih patriarhalnih pričakovanj. Marsikatera zgodba je boleča. A vsem želi prenesti isto sporočilo: da so lahko močne, samozavestne in vredne. Da izobrazba ni razkošje, temveč pravica. Da niso manj, ker so ženske ali Rominje. »Ko poslušam njihove zgodbe, mi je težko, a ostanem močna. Z njimi sem pristna in cela.« Kot pravi, včasih naleti tudi na upor. »Kaj nam bo izobrazba, saj nas tako ali tako ne bodo vzeli, saj smo Romi,« se ji tožijo. A to ni res, vedno jim govori, naj si dajo priložnost in naj dajo priložnost drugim. »Tudi jaz sem Rominja, ampak nikoli nisem imela težav z zaposlitvijo. Če bodo prišle v to energijo, da se trudijo, bodo to začutili tudi delodajalci.«

Kot članica strokovne skupine za romska vprašanja na ministrstvu za delo opozarja, da so programi pogosto prekratki in premalo povezovalni. Zaupanja Romov ni mogoče zgraditi v šestih mesecih. Mladenka verjame, da bi morale države in institucije vlagati v dolgoročne programe, v izobraževanje romskih strokovnjakov ter v pristop, ki temelji na spoštovanju in sodelovanju.

L.M.

Zdaj s stisko spremlja obdobje po tragediji na Dolenjskem. Prizadelo jo je, da se zaradi dejanja posameznika stigmatizira celotna skupnost. »Vsi smo zdaj v enem košu,« pravi. »Nismo isti, tudi na Dolenjskem niso vsi isti, niso vsi zločinci. To, kar se je zgodilo, se ne bi smelo zgoditi. Nikakor ne podpiram nasilja. Se pa tudi ne strinjam z vladnimi ukrepi, saj bodo nekateri potisnjeni v še večjo revščino,« meni. Po drugi strani poudarja, da razume stiske ljudi, ki se počutijo ogrožene, vendar se zavzema za premišljenost, ne sovraštvo. »Ne podpiram nobene oblike nasilja. A sovražni govor, hitri nepremišljeni ukrepi, kaznovanje celotne skupnosti – to ne bo prineslo miru.«

»Dekletom ukradejo otroštvo«

Dotakne se tudi vprašanja mladoletnih nosečnosti in zgodnjih porok v romski skupnosti. Prepričana je, da tem dekletom vzamejo vse, kar bi lahko dosegle: dostojanstvo, izobrazbo, prostor za rast. »Dekletom ukradejo otroštvo, identiteto. »Trinajstletnica ni zrela, da postane mama. Sama si ne prestavljam, da bi takrat rodila. Jaz sem hčer imela pri 34, ker sem se odločila za izobrazbo – če bom nekaj imela jaz, bo to imel tudi moj otrok,« je prepričana. V Prekmurju opaža napredek: starost mater se viša, ženske in dekleta razmišljajo drugače in si želijo kakovostnega življenja.

arhiv DL

Hčerka je njen motor

Danes je v prvem letniku podiplomskega študija in korak za korakom gradi pot do psihoterapije. Hčerka je njen motor. »Večkrat mi reče: mama, ti si moj vzor.« In Mladenka ji vrača sporočilo, ki je v temelju njene lastne poti: da naj nikoli ne dovoli, da ji kdo vzame sanje. Da je kot Rominja enakovredna, da je človek in da je zanjo prav tako kot za vse druge na nebu isto sonce.

Ko jo vprašamo, kaj bi povedala ljudem v času, ko Slovenija razpada na »mi in oni«, ko se v zraku kopičita strah in sovraštvo, odgovori mehko, a odločno: »Dokler bomo v sočloveku videli sovražnika, ne bomo sklenili kroga miru. Biti človek je umetnost – umetnost, da ne žališ, da ne obsojaš. Naučiti se moramo pogledati drug drugega z drugačnimi očmi. Popraviti ne moremo, človek je umrl. Posledice so, posledice bodo, ampak nismo vsi Romi za v isti koš. Ljudje smo bitja komuniciranja, zato moramo najti skupni jezik,« sklene sogovornica.