Pred 80 leti so ga kot šestletnika odpeljali v taborišče. Tako se spominja tistih dni
Ta mesec je minilo 80 let od takrat, ko so družino Žibrek prisilno odvedli v taborišče v Hrastovcu, a še danes ne vedo natančno, zakaj.
Pred dnevi, natančneje 8. julija, je minilo 80 let od takrat, ko je pred hišo Žibrekovih na Krapju ustavil avtobus, ki je celotno družino – mamo Gizelo, očeta Jakoba, tri sinove in dve hčerki – prisilno odpeljal v taborišče. Mirko Žibrek, najmlajši od otrok, ki danes šteje 86 let, se tega dne še živo spominja. »Spomnim se dveh policajev in šoferja, ki so izstopili iz avtobusa ter vprašali, ali so tu doma Žibrekovi, imeli so seznam vseh naših imen. Očeta ni bilo doma, bil je na njivi. Ena od sester je šla ponj, z njo pa je šel eden od policajev, da ne bi pobegnila. Ko so prišli nazaj, je oče zaprl živino v hlev, policaja sta zapečatila hišo, nato pa smo vsi skupaj morali na avtobus. S sabo smo lahko vzeli le odeje,« začne svojo žalostno zgodbo sogovornik.
Najprej so družino odpeljali v Ljutomer v takratni sokolski dom, kjer so bili tri dni, od tam pa v Kidričevo. V tem kraju je bilo v 12 barakah nastanjenih okrog 12.000 zapornikov, česar se Mirko Žibrek seveda ne spomni, ker je bil še premajhen, najdemo pa ta podatek v knjigi Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji (zbral in uredil Milko Mikola), v kateri je objavljeno tudi Žibrekovo osebno pričevanje. V Kidričevem so ostali 14 dni, potem pa so jih peš nagnali proti gradu Hrastovec.
Zjutraj prežganka, popoldne star fižol
Mirko Žibrek se zelo dobro spominja vseh podrobnosti objekta, tudi sobe, kamor so jih nastanili. Družini so namenili približno tri krat tri kvadratnih metrov prostora na tleh, kjer so nato preživljali dan za dnem. Čez kakšen mesec so si zaporniki v sobo že upali prinesti hrano, ki pa je bila zelo slaba. Vsako jutro so dobili prežganko, popoldne pa star fižol. Vodo so jim na grad vozili z lesenimi sodi iz bližnjega potoka, tudi Mirkov brat Franc je bil med njimi, je bil pa v gradu pri stopnicah tudi izvir vode, kjer so ljudje stali v vrsti in si jo nalivali.
Kot se spominja Mirko Žibrek, je do izvira vodilo 12 stopnic. »Tam je bilo veliko kolo, ki si ga moral enkrat obrniti, da si dobil liter vode,« se spominja. Od izčrpanosti in strahu je mnogo ljudi zbolelo in umrlo, ker ni bilo zdravniške pomoči, zbolela sta tudi Mirkova sestra Slavica in brat Maks, vendar sta se do odhoda domov pozdravila.
Ujetnike so izpustili oktobra istega leta, natančnega datuma se Mirko Žibrek ne spominja. Prav tako niso nikoli uradno izvedeli, zakaj so jih zaprli, sklepajo pa, da je bila kriva narodnost matere Gizele, ki je bila Madžarka, saj so tudi iz drugih krajev po Pomurju v tistem obdobju zapirali družine, ki so bile mešanih narodnosti. O tem obdobju se v družini kasneje niso nikoli več pogovarjali, se je pa Mirko Žibrek kasneje še nekajkrat vrnil na grad Hrastovec.
Leta 2003 sta Mirko in njegova sestra Jožefa na Komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic pri Vladi RS vložila vlogo za uveljavitev poprave krivic žrtvam vojnega nasilja za vse družinske člane. Vsak od Žibrekovih je dobil 430 evrov odškodnine. Takih zgodb, kot je zgodba te družine, je bilo veliko in številne še do danes niso bile izpričane. Morda pa se ravno v tej najde kdo, ki se mu je zgodila podobna krivica – in jo bo po toliko letih pripravljen deliti še s kom. Da se ne pozabi.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
