Jure Kljajić

Zadnjič sem stopala po pločniku ob Ulici Štefana Kovača v Murski Soboti in se približevala delu mestnega parka. Postajalo je vse glasneje in sprva sem pomislila, da je to zaradi dijakov, ki so prav tisti dan proslavljali konec srednješolskega izobraževanja z druženjem v zeleni mestni oazi. Ki je mimogrede v nekaterih delih preveč travnata, saj trava ob pločnikih že presega živo mejo. Pa pustimo to.

Ko sem se približala parku, sem bolj jasno zaslišala tiste vsem znane zvoke: kra, kra, kra. Hitro mi je postalo jasno, da hrup povzročajo vrane. In to takšnega, da mi je šel prav na živce. Kra, kra, kra, vedno znova, ko so sivo-črne ptice letale nad drevesi in sedale v drevesne krošnje. V tistem trenutku sem se prav ujela v razmisleku, ali to vreščanje ne moti stanovalcev blokov čez cesto.

Saj veste, kako je, ko neki zvok pritegne našo pozornost nehote. Ko kdo klika s kemičnim svinčnikom, udarja s čevljem ob mizo, cmoka med jedjo in podobno. Ko smo enkrat na to pozorni in nas moti, stežka pozornost preusmerimo drugam. Ampak na srečo sem bila hitro mimo. Naj pri tem omenim, da sem v tistem tednu obiskala nekaj kulturnih dogodkov, in še dobro, da je tisti, ki je sledil, dajal poudarek drugim čutilom. Očem. 

Udeležila sem se namreč potopisnega predavanja, na katerem je nagrajena fotografinja prikazovala svoje odlične fotografije. Res so bile lepe in zanimive, prav božale so oči obiskovalcev in nekajkrat izvabile sramežljive nasmehe na obraze. Tako sem kar hitro pozabila na vrane, dokler se seveda nisem vračala do parkirišča in še enkrat poslušala enako. Še dobro, da sem ta nadležni zvok v avtomobilu pregnala z dobro in spevno glasbo.

Jure Kljajić

Naslednji dan je bilo kot sredi aprila, en hip je pripekalo sonce, v naslednjem je deževalo. Kapljice dežja sem občutila na koži, ko sem šla proti stavbi delovnega terena, in poiskala dežnik, da sem se zaščitila pred dežjem. Poslušala sem predstavitev knjige in si ogledala razstavo, na kateri sta bila v ospredju vonj in tobak. Avtor iz Narodnega muzeja Slovenije je v Ljutomeru razstavil pripomočke, ki so jih ljudje nekoč uporabljali za kajenje. Od pip, tobačnic ...

Jure Kljajić

Razložil je tudi, da imajo v muzeju vitrino meseca, kjer vsak mesec razstavijo knjige o neki temi. Enkrat so bile posvečene kajenju, da bi vitrino popestrili, pa so dodali nekaj kadilskih pripomočkov. V prihodnjih tednih so se usula pisma in kritike, češ da v muzeju promovirajo kajenje in spodbujajo zastrupljanje ljudi. Aktivirala so se razna društva, pisali so na ministrstvo in jih spraševali, ali vedo, kaj počnejo ti, ki jih financirajo.

Ljudje namreč niso dojeli, da je kajenje del vsakdana. Seveda ni nujno, da našega, če smo nekadilci, je pa del ljudi okoli nas. Obenem je avtor spomnil, da se je pred desetletji še kadilo povsod, v lokalih, avtobusih, na fakultetah ... Prav govor o vonju me je spomnil na novico, ki se je pred meseci pojavila v nekaterih medijih. Da so raziskovalci slovenske fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo z londonskimi kolegi ugotovili, po čem so dišale mumije iz starega Egipta. Vonj so imele po lesu, sladkem in začimbah.

Shutterstock

Tudi predavatelj na omenjeni razstavi je pritrjeval, da vonjave pri razstavah dobivajo vse večji pomen. Pristne vonje iz različnih predmetov dobijo s pomočjo kemikov na različne načine. Ko dobijo kemično sestavo, pa lahko vonjavo izdelajo v obliki flomastrov, razpršil ... Ta vidik je predvsem pomemben pri ljudeh, ki so za kakšen čut prikrajšani in lahko na ta način bolj spoznavajo svet, ki je bil ali je še okrog nas. Pa tudi zato, ker muzejskih predmetov navadno ne moreš prijeti, lahko pa jih boš vohal. V luči vsega tega sem prav radovedna, vonjave česa bodo ljudi zanimale čez petdeset ali sto let. Kateri predmeti bodo izginili iz našega vsakdana in bodo na voljo le v muzejih? 

Ljudje smo bitja čutov, voha, sluha, vida, okusa in tipa. Vsak je za določeno stvar pomemben, uporaben in razvijamo jih, da je naše življenje globlje, bolj doživeto in pomenljivo. Marsikatera stvar oziroma doživetje, ki smo ga videli, vonjali, otipali ali okušali, v nas prebudi spomine iz preteklosti in tako ni nekaj površinskega.