Kolumna: Počitnice so nekoč ostajale doma, danes so drugje
Že pred stoletji so prodorni misleci opozarjali, da v hitenju po svetu turist prezre svet, v iskanju dreves ostaja slep za gozd, ki ga obdaja.
Pravijo, da se vse dobre zgodbe začnejo tako, da pride junak v kraj ali iz njega odide. Danes se zdi, da se tudi počitnice začnejo (in končajo) tako, da se nekam pride ali od tam odide.
Počitnice v osemdesetih letih so bile videti kot neskončno poletje, ki se je razlegalo v barvah spomina: v globoko zeleni krošnji sliv v sadovnjakih, v pikasti zlati, ki je zbadala v bose noge na strnišču, v prašno rdeči barvi kombajna, ki je smrdel po nafti, v lešnikovo rjavi zagorelih ramen, ki so se zapekla v popoldanskem grabljenju otave, v globoko mahagonijasto rjavi kapicah jurčkov med gozdno podrastjo, v živo rdeči barvi paradižnika z vrta, ki je razmočila puhasto belino na kosu natrganega vrtanika, v pastelno rumeni vaniljevega sladoleda, ki se je cedil po podlakti iz razmočenega korneta in pastelno rožnati jagodnega, ki je dišal po starem sladkorju, v oluščeno modri starega bazena na kopališču, v smaragdno zeleni steklenic radenske, ki so potrkavale v cekarju na krmilu kolesa, v peščeno rjavi krompirjevih gomoljev, ki smo jih pobirali iz sipke zemlje, v pisano kričeči plastičnih krošnjarjev, ki so dišali po plastiki in po véliki maši napovedovali, da se poletje preveša v jesen, v sinji sivini jutranje megle, ko je že trkala na vrata prosojnost septembra.
Počitnice so ostajale doma. Beli svet, ki je bil tam daleč, je vabil z obeti vseh tistih čudes in znamenitosti, ki jih je bilo za pogledati in izkusiti v nekih prihodnjih poletjih, z morji in z obokanimi cerkvami mest, s strmimi hribi, obdanimi s kronami puhastih oblakov. Počitnice so bile dolg amorfni čas zamešanih juter, ko zlizani leseni cokli niso vedeli, ali topotajo v torek ali soboto. Zdelo se je, da so dežele turizma nekje daleč stran. Potovanje je kljub obetom drugačnega izkustva s sabo nosilo tudi priokus nelagodja naporne poti in soočenja s tujo izkušnjo, zabeljeno z grenko kapljo domotožja.
Ideja turizma pa se ni začela pred nekaj desetletji, ko so tudi do nas začeli pljuskati katalogi izletniških krajev s pisanimi senčniki, zagorelimi telesi in umetnimi palmami ali ko nam je v koloniji v obmorskem mestu prvič nos oplazila mešanica vonjev kokosaste kreme za sončenje in ocvrtih lignjev.
Ideja velike ture kot iniciacijskega obreda na poti v razgledano in dostojno odraslost se je začela razvijati v poznem 17. stoletju, ko so se na pot podajali plemiški sinovi po dopolnjenem enaindvajsetem letu in so si v spremstvu izobraženih polihistorskih vodnikov, ciceronov, temeljito ogledovali in izkušali evropske kulturne temelje. Takšna tura je znala trajati tudi več kot eno leto, z obveznim postankom v Parizu, kjer so se učili jezika in plesa, nato nadaljevali pot proti Švici, nakar so se podali na vratolomno in pogosto tudi nevarno prečenje Alp, ko se jim je odprla Italija s klasičnimi umetninami renesanse in antike, od Rima do Firenc z obveznimi svetovljansko razuzdanimi Benetkami.
Izpostavljeni neurejenim popotnim razmeram, pogosto tudi obcestnim roparjem, so ti privilegirani mladci izkoristili edino priložnost, da so uzrli opevane stavbe in umetnine, pa tudi živo kulturo, slišali glasbena dela, ki jih ni bilo moč slišati doma. Pogosto so ture sklenili še s semestrom študija na kateri od slovitih nemških univerz, recimo v Heidelbergu.
Takratni idealni turist je bil poglobljen popotnik, ki je hlepel po izkušnji in znanju, po novi intelektualni in družbeni izkušnji, ki bi razširila meje njegovih obzorij.
V naslednjih stoletjih so angleškemu vzoru sledili še drugi narodi, ki so se jim v 19. stoletju pridružili tudi premožneži in mlade dedinje iz novega sveta, z druge strani velike luže.
In prav kmalu so te gručice zvedavih popotnikov, ki so strmeli kot čudesa v vse tisto, kar so domačini jemali za samoumevno, doživele tudi prvi posmeh in prezir. Bolj je bila turistična izkušnja razširjena, tudi če je bila še zmeraj finančno dosegljiva le peščici najpremožnejših, bolj je postajala tarča posmeha in tudi prezira. Nihče ni želel več biti turist kot vsi drugi, in tako so že sredi 19. stoletja nekateri popotniki porogljivo opisovali »skupine turistov, ki jih kot črede vozijo po ulicah«. Pa vendarle je stoletja potem turizem ena najmočnejših industrij in preobrazbenih sil, ki vsako leto premika na milijarde ljudi po zemeljski obli, ki ječi pod težo njihovih korakov in jih s svojim ranljivim ekosistemom komaj še prenaša.
In tako kot tiste redke izbrance pred stoletji tudi danes turiste žene ista želja, ko si nabirajo kilometre v iluziji, da bodo fizično razširjena obzorja res razjasnila pogled. Že pred stoletji so prodorni misleci opozarjali, da v hitenju po svetu turist prezre svet, v iskanju dreves ostaja slep za gozd, ki ga obdaja. Francoski pisatelj Proust, znani zapečkar, je tako opisoval popotovanje po lastni spalnici, za katero je trdil, da lahko deluje bolj transformativno kot še tako avanturistična pot. Vznemirljivost je v očeh popotnika.
Koncept tega »potovanja« opisuje, kako je Proust kot snov za svoj roman uporabil svoj notranji svet in spomine. Namesto da bi iskal nove izkušnje v zunanjem svetu, se je poglabljal v svojo preteklost in iz svojih spominov črpal navdih in gradivo za svoje romane, čedalje globlje, čedalje bližje, čedalje podrobneje, kot kontrast turističnemu čedalje višje, dlje in širše. Koliko barv pravzaprav opazimo na poti? Pravijo, da je pravo potovanje tisto, po katerem si takrat, ko se vrneš, nekoliko drugačen, spremenjen. Potovanje, ki te preobrazi. Po počitnicah iz otroštva smo se vsako jesen vrnili v šolske klopi kot drugačni ljudje. So bile torej potovanje, čeprav smo ostali na istem kraju?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
