Vanesa Jaušovec

Pred dvajsetimi leti ali več so bile obšolske dejavnosti pomemben del odraščanja marsikaterega otroka. Tistim, ki so živeli v mestnem okolju, je bila dostopna veliko večja izbira, a z nekaj iznajdljivosti in prilagajanja smo tudi otroci iz oddaljenih vasi lahko obiskovali marsikatero obšolsko dejavnost. V mojih osnovnošolskih letih je bila ena takih dejavnosti glasbena šola.

Ko otrok prvič zaniha z glavo ob glasbi ali spontano zaploska v ritmu, se rodi nekaj čarobnega. Glasba je več kot le umetnost. Je govorica čustev, svobode in duhovne igre. Ko si dovolimo, da se nas glasba dotakne, se spremeni marsikateri pogled na svet. Je pa dejstvo, da otrok sam težko najde pravo pot v svet, kjer se toni oblikujejo v melodije in se vaje zlivajo v izraze notranjega sveta. Pri tem imamo pomembno vlogo starši, skrbniki, mentorji, da pomagamo tlakovati to pot, čeprav po njej ne bomo hodili mi. In del naše odgovornosti je, da se tega zares dobro zavedamo in redno preverjamo, čigave sanje so na programu. Nikakor se ne sme zgoditi, da mora naš otrok postati flavtist, ker mi prek njega živimo svoje sanje.

Jure Zauneker

Otrokove sanje so pogosto bolj čiste od naših. Ko otrok reče: »Želim igrati flavto,« ne razmišlja o statusu, težavnosti ali trajanju. Vidi lepoto, sliši zvok, sledi svojim idealom in želi biti del čudovitega sveta glasbe. Četudi je včasih težko ločiti resno željo od muhe enodnevnice, si otroci zaslužijo priložnost, da sami preizkusijo, kako je s sanjami v realnem življenju. Sploh v današnjem času, ko ima veliko otrok izzive z vztrajanjem pri neki dejavnosti, je toliko pomembnejše poslanstvo, ki ga že 46 let v skupni hvalnici glasbi izpolnjujejo naše štiri javne glasbene šole. Zagotavljajo kontinuiteto, veriženje in nadgrajevanje znanja iz leta v leto. Navsezadnje, koliko odraslih, če to ni poklicno, se v prostem času ukvarja z eno in isto temo šest, sedem, tudi osem let?

Profimedia

Glasba ni le stvar talenta. Je disciplina, potrpežljivost, čustvena inteligenca in odnos. Predvsem pa je prostor, kjer se otrok lahko razvija celostno. Javne glasbene šole niso le kraji, kjer se otrok uči prebiranja not. So inkubatorji vztrajnosti, domišljije, samorefleksije, tudi sprejemanja nelahkih odločitev. V času, ko svet gradi kulturo takojšnje nagrade in ko je vse na dosegu enega klika, glasbena vzgoja postavi temelje dolgoročnega truda. V dvorani Gledališča Park na nedavni reviji javnih glasbenih šol je zadonela lepa misel »V glasbi ne obstajajo hitri zaključki«. In res je. Vaje, ponovitve, neuspehi in končno nastopi in koncerti. To niso le faze v učenju inštrumenta, temveč dragoceni življenjski vzorci. Marsikateri otrok se odreka popoldanskemu druženju z vrstniki, ker ima obveznosti z glasbo. Pogosto ima manj časa, da se uri v znanju, ki ga zahteva osnovna šola. Pa vendar zmore. Včasih bolj, drugič nekoliko manj. A pomembno je, da postopoma razvija pomembne veščine za življenje, zna svoj čas razporejati tako, da ga je vedno ravno prav, in zna postavljati prioritete.

A realnost je taka, da je šolski sistem preobremenjen, družine razpršene, urniki prenapolnjeni. Javne glasbene šole pa ostajajo širok prostor, kjer otrok lahko raste na način, ki ga druge obšolske dejavnosti težko nadomestijo. Glasba ni tekma, ni rezultat v številki ali oceni. Je notranji svet, ki počasi raste in se razvija. In ko otrok enkrat izkusi, da lahko nekaj, kar je bilo včeraj še nemogoče, danes zmore, se zgodi nekaj dragocenega, zgradi se samozaupanje in občutek, da se trud izplača.

Jure Zauneker

Zato bi morali javne glasbene šole varovati kot narodni zaklad. Ne zato, da bomo vzgojili naslednje generacije pianistov ali pevcev, ampak zato, ker v njih vzgajamo poslušalce, mislece, čuteče ljudi. V času, ko vsi kričijo, je tisti, ki zna poslušati, največji zmagovalec. In otrok, ki zna poslušati glasbo, zna slišati tudi sebe. In ko sliši sebe, se lažje razume in s tem ga lažje razumemo tudi odrasli.

Na koncu pa je najpomembnejše to: vsak otrok, ki stopi na oder, naj se počuti slišanega. Ne glede na to, ali bo ta oder velika koncertna dvorana ali dnevna soba s plišasto publiko. Starši, poslušajmo jih. Učitelji, vodite jih. In družba, omogočimo jim, da igrajo. Tudi če le zase. Morda bodo prav ti zvoki nekoč spremenili svet — ali pa samo en dan. In to je dovolj. Vloga starša v tem procesu ni, da sedi v prvi vrsti in snema vsak nastop. Njegova vloga je biti tihi steber v ozadju. Spodbujati, ko otrok dvomi. Bodriti, ko mu ne gre. In ne odnehati, ko otrok želi odnehati pri prvi oviri. Pri tem je ključnega pomena tudi spoštovanje strokovnosti učiteljev, ki pogosto niso samo pedagogi, temveč tudi terapevti, motivatorji in življenjski sopotniki mladih glasbenikov.