Jure Kljajić

Živimo v obdobju, ko je na dosegu roke vse in še več. Skoraj preveč. Trgovine rastejo kot gobe po dežju in se na različne načine borijo za pozornost kupcev. S popusti, nagradnimi igrami, akcijami. Pa ne le trgovine, tudi številni ponudniki storitev, brez katerih si težko predstavljamo vsakdan. Ampak vsaka lepo predstavljena ugodnost v ozadju navadno skriva kakšen trik. Eden od multimedijskih operaterjev denimo decembra na veliko oglašuje, da bo svojim odjemnikom v aplikaciji odklenil več programov, da bo precej časa brezplačno na voljo nov program in podobno, na drugi strani pa nas v obvestilu, ki ga dobimo v poštne nabiralnike, obvesti, da bo z novim letom podražil obstoječe pakete. Dober trik za »mazanje« oči, ni kaj.

Teh niti sicer ne primanjkuje, mnogih pa jih niti ne potrebujejo. Čeprav še nismo na vrhuncu prazničnega decembra, je v trgovskih centrih že kaos. Kolone vozil, ki se vijejo proti trgovinam, kolone kupcev, ki čakajo na blagajnah, kolone tistih, ki stojijo med policami in tuhtajo o ponujenih izbirah. In kaj še bo, ko bo do božiča ali novega leta le dan ali dva. Takrat nekateri ne bodo mirno spali, ker bodo trgovine dan ali dva zaprte. Ne vem, kako preživeti, če en dan ne bo svežega kruha.

Nataša Juhnov

To vprašanje je seveda ironično, ker sama nimam težav z zaprtimi trgovinami. V Sloveniji so ob nedeljah zaprte že slabih pet let in verjamem, da nas je večina navajena, da vse, kar potrebujemo ob koncu tedna, kupimo v soboto ali prej. Če kdo ne, pa se v nedeljo odpravi na bencinski servis.

Vem tudi, da se številni ob nedeljah odpravijo v katero od sosednjih držav, da če v nedeljo nimajo nič pametnejšega početi, hodijo po večjih nakupovalnih centrih. Nedavno, ko je bilo že zaznati adventni utrip, smo se z družbo za nekaj dni odpravili v Budimpešto. Dan odhoda domov je bila nedelja. Ko smo na enem od trgov na stojnicah opravljali še zadnje nakupe spominkov oziroma darilc, nam je do odhoda ostalo še nekaj prostega časa. V bližnjih uličicah so bile vse večje trgovine odprte, in ker je bilo zunaj hladno in vetrovno, smo v nekatere vstopili. Seveda je bilo v njih precej ljudi. Pa ne le turistov, tudi domačinov. Brskali so med oblačili, predmeti za gospodinjstvo, kar je pač bilo. Če sem iskrena, je verjetno na gnečo vsaj malo vplival tudi čas okoli črnega petka, ampak prepričana sem, da bi bilo pri nas podobno, če bi bile trgovine v nedeljo odprte.

Ljudje ob nedeljah navadno ne hodijo v trgovino zgolj zato, ker bi nekaj nujno potrebovali, ampak zato, da si zapolnijo čas. Košarice in vozički v trgovinah ter shrambe in hladilniki doma pa se zaradi tega polnijo. V takih primerih marsikdaj le kopičimo zalogo, ker v trgovini nismo prepričani, koliko česa še imamo doma. In potem se hitro zgodi, da roki uporabnosti potečejo ali da se sveža živila pokvarijo.

Jure Kljajić

Mojo pozornost na družbenih omrežjih večkrat pritegnejo izzivi, ko se ustvarjalci vsebin odločijo, da bodo nekaj časa jedli le tisto, kar jim doma ponuja shramba. Namen je, da postanejo bolj vzdržni pri nakupih, ne kupujejo impulzivno, ne zavržejo toliko hrane ... V trgovino se v tistem obdobju odpravijo le po osnovna živila, kot sta kruh in mleko. Kako dolgo bi vi vzdržali s tem načinom? Da bi jedli le jedi iz sestavin, ki jih najdete v shrambi ali zamrzovalni skrinji. Da ne kupite vsakič vsega, kar se vam zahoče, ampak da namensko razmišljate, kaj pripraviti iz tistega, kar imate doma?

Verjetno odvisno od ustvarjalnosti, vztrajnosti in tudi načelnosti. Nedvomno pa bi vsi privarčevali, če bi se lotili takega izziva, saj vidimo, kako rastejo cene že osnovnih živil, kruha, kave … Jaz že nekaj časa iz principa ne kupim neke vrste jogurtove skodelice v eni od večjih trgovin. V njej so kosmiči, skyr, sadje, malo medu ..., stane pa pet evrov. Ko so jo uvedli v ponudbo, je stala »le« dva evra in nikakor ne morem razumeti, kako se lahko taka količina prodaja za takšno ceno. Ker sploh ne gre za porcijo, ki bi jo za zajtrk ali malico s težavo pojedel. 

Nataša Juhnov

No, morda pa v prihodnje več ne bomo gledali na to, ali kupiti jogurtovo skodelico za pet evrov. Številni Slovenci bomo namreč ob koncu leta pogledovali proti novoletnemu lotu, katerega srečke so razprodali v osmih dneh, in iskali dobitne kode ter upali, da je med njimi tista, ki je na našem listku. Si predstavljate mesečno rento v višini 1500 evrov za obdobje desetih let? Le kdo bi se je branil?