Damjana Nemeš

Ko so se dnevi krajšali in temperature spustile, so se nekoč na dvoriščih začele priprave na koline. Čeprav jih marsikdo povezuje z začetkom novembra in dnevom mrtvih, koline po besedah etnologinje Jelke Pšajd s tem praznikom nimajo prav nič skupnega. »Gre predvsem za sezonski dogodek, vezan na hladnejše dni, ko se meso lažje ohrani. To je čas zabadanja in kolin, ki je značilen za ves slovenski etnični prostor, ne le za severovzhodno Slovenijo,« pojasnjuje.

S. R.

Nekoč so bile koline del zimskega cikla priprave hrane – obdobje, ko se je treba založiti za advent in praznične dni, ki sledijo. »Koline so bile predvsem priprava na zimo, na praznike, na novo leto. V tem času so ljudje pripravili hrano in meso, jedli bolj obilno in se družili. Nikakor pa dogodek ni bil povezan z dnevom vseh svetih, temveč povsem s sezono,« dodaja Pšajdova.

A. Nana Rituper Rodež

Od domačih dvorišč do gostilniških miz

Včasih so bile koline pomemben družinski in skupnostni dogodek. Sorodniki, botrina, sosedje in prijatelji so se zbrali, da so pomagali pri delu, obenem pa skupaj pojedli sveže meso. »Ni šlo le za pomoč – ljudje so si tudi darovali kose mesa ali klobas. Nekaj se je pojedlo sproti, ostalo pa shranilo v mast, da je dlje obstalo,« pravi etnologinja.

Gre za komercializacijo

Danes so se koline marsikje preselile iz domačih dvorišč v gostilne, kjer so dobile izrazito komercialen pridih. »Gostilne so zaznale priložnost, saj v tem času ljudje več potujejo, obiskujejo grobove, se ustavijo na kosilu. Tako so koline postale del gostilniške ponudbe, nekakšen spomin na domačnost, ki jo ljudje še vedno iščejo,« pravi Pšajdova.

Damjana Nemeš

Kljub temu pa tradicija ni povsem izginila. »Še dandanes se najdejo kraji, kjer koline še vedno potekajo doma – kot družaben dogodek, kjer se ohranja stari običaj. Seveda se je del tega prenesel v gostilne, a bistvo ostaja: druženje, domačnost in priprava hrane za zimo,« sklene etnologinja. 

Če pa si morda zaželite prave domače koline, vam ponujamo recept Cilke Sukič.

Koline z bujto repo:

Jed sestavljajo na poseben način kuhana kisla repa, kos svinjske pečenke ter klobasa iz ajdove in klobasa iz prosene kaše. Kuhamo jo, ko koljemo prašiča.

Bujta repa:

1kg kisle repe, 70 dag mesnatih svinjskih kosti, 2dcl prebrane oprane prosene kaše, 4 žlice tekoče masti, 1 žlica gladke moke, 1 čebula, ščep kumine, 20 zrn popra, 3 stroki česna, lovorjev list, sol.

S. R.

Kosti, če je le mogoče prerežemo v sklepih ali prežagamo, sicer pa pazimo, da jih preveč ne zdrobimo, ker pozneje motijo v jedi. Kosti damo kuhat v mrzlo vodo, kjer naj počasi vro pol ure. Tedaj dodamo kislo repo, po potrebi prilijemo vodo in na zmerni temperaturi kuhamo še 1 uro. Proti koncu kuhanja dodamo oprano kašo, ki mora ostati na površini repe, zato jedi ne mešamo, ker bi se prijela dna posode. Ko je kaša kuhana, poberemo kosti iz repe, z njim oberemo meso in ga damo v repo. Dodamo lovor, poper in kumino. Iz masti, moke in drobno sesekljane čebule naredimo svetlo prežganje in mu, tik preden ga zalijemo z mrzlo vodo, dodamo strt česen. Prežganje gosto razkuhamo in z njim zgostimo repo. Preden jo ponudimo, prilijemo nekaj žlic soka, ki se je nabral pri peki pečenke.

Bujto repo naložimo v široko lončeno skledo, po vrhu razvrstimo rezine pečenke ter ajdove in prosene kašnice.