Kolumna: Ko inteligenca postane poceni
Bati bi se morali, da bomo mi postali preveč podobni strojem. In morda je rešitev zelo preprosta. Več pogovorov. Več napak. Več tveganja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Ko sem pred kratkim poslušal podkast Jensena Huanga pri Lexu Fridmanu, sem imel občutek, da poslušam nekoga, ki ne govori o tehnologiji, temveč o nečem veliko večjem. O premiku. Ne o naslednji verziji računalnika, temveč o spremembi njegovega pomena. Računalnik ni več arhiv. Računalnik je postal tovarna. Tovarna, ki proizvaja misli. Jensen Huang (Jen-Hsun Huang) je soustanovitelj, predsednik in izvršni direktor (CEO) podjetja NVIDIA, ki trenutno velja za eno najvrednejših podjetij na svetu, saj obvladuje večino trga čipov za umetno inteligenco. Huang pravi, da je inteligenca funkcija. In morda ima prav.
Toda človek nikoli ni bil reduciran na funkcijo. Človek je napaka v sistemu. Je negotovost. Je strah pred neuspehom. Je trenutek tišine pred odločitvijo.
Prihodnost ne bo več shramba, temveč računanje, kar pomeni, da prvič v zgodovini ne gradimo strojev, ki nam pomagajo razmišljati. Gradimo stroje, ki razmišljajo namesto nas. Ampak pri Huangu najbolj zanimiv del ni tehnologija, temveč način, kako razmišlja. Ne dela »velikih prelomov«. Počasi premika misli ljudi. Ko NVIDIA reče »stavimo vse na umetno inteligenco«, to ni odločitev, ampak konec procesa, ki se je začel že zdavnaj. Huang pravi, da je dostopnost inteligence že kar samoumevna. To je nevarna in hkrati osvobajajoča misel. Če je inteligenca poceni, kaj sploh ostane dragoceno?
Pomislil sem na glasbo. Na Nirvano. Na Cobaina. Tehnično gledano niso bili najboljši glasbeniki. Ni šlo za popolnost. Šlo je za občutek. Za napako. Za surovost. Za nekaj, kar ni optimizirano.
UI bo vedno boljša v pisanju kode, analizi podatkov, generiranju vsega. Ampak ne bo imela tistega občutka, ko pred koncertom stojiš za odrom in si malo prestrašen. Ne bo čutila tiste tišine, preden želiš povedati nekaj pomembnega. Ne bo imela razloga, da sploh kaj reče. In morda je stvar ravno v tem. Ker če računalniki postajajo popolni, je naša naloga, da ostanemo nepopolni.
Huang razlaga tudi, kako se znebiti stresa. Ne z meditacijo, ampak z razbijanjem problemov. Nekaj naredi, ostalo pa spusti in pozabi. Gre za način t. i. sistematičnega pozabljanja, ki se v tehnološkem in psihološkem kontekstu uporablja na dva načina. V umetni inteligenci gre za proces, kjer model namenoma ali nenamerno »izbriše« stare informacije, da bi naredil prostor za nove ali da bi se izognil pristranskosti.
Ravno sinoči sva s prijateljem, ki prav tako ustvarja s pomočjo računalnika, imela globoko debato o nadaljnjem smislu vlaganja truda v procesu ustvarjanja, ki je lahko, medtem ko tleskneš s prsti, narejeno z umetno inteligenco na taki ravni, da se sploh nima smisla primerjati. Pozabljamo pa to, da računalnik ne čuti pritiska, ki je pogosto ključen pri tem, da se ustvari nekaj čudovitega. Pot bi nam morala biti pomembnejša od cilja in nas osrečevati, tudi če rezultat na koncu ni popoln. In medtem ko mi razpravljamo o približajoči se vsemogočni generalni umetni inteligenci, o tem, ali nas bo UI nadomestila, se zdi, da se dogaja nekaj bolj subtilnega.
Ne gre za to, da bomo izgubili delo. Gre za to, da bomo morali ponovno najti, kaj sploh pomeni biti človek v svetu, kjer je inteligenca poceni. Ne bi se smeli bati, da bo UI postala človek.
Bati bi se morali, da bomo mi postali preveč podobni strojem. In morda je rešitev zelo preprosta. Več pogovorov. Več napak. Več tveganja. Ker če bo prihodnost res taka, kot jo mnogi strokovnjaki napovedujejo, potem ni vprašanje, ali bo UI zmagala. Vprašanje je, kakšni ljudje bomo, ko se to zgodi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
