Ciril Mlinar

V muzeju Splošne knjižnice Ljutomer so prejšnji teden predstavili najstarejši herbarij na Slovenskem, delo Ljutomerčana Janeza Krstnika Flysserja, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Herbarij iz leta 1696 je predstavila sodelavka muzeja Špela Pungaršek, ki se je najprej sprehodila skozi zgodovino nastajanja herbarijev, nato pa predstavila značilnosti Flysserjevega, katere rastline najdemo v njem in kako je prišel v prirodoslovni muzej.

V obdobju renesanse so naravoslovci, botaniki želeli obnoviti znanja antičnih mislecev. Brali so njihova dela, jih tudi prepisovali in poskusili ugotoviti, katere rastline so imeli v mislih ter kakšne so bile njihove zdravilne učinkovine. Izraz herbarij se je vse do 18. stoletja uporabljal za knjige, v katerih so bile ilustracije rastlin. Prvi, ki je uporabil besedo herbarij za zbirko posušenih rastlin, je bil francoski botanik Joseph Pitton de Tournefort, za njim je ta izraz prevzel Carl Linnaeus, švedski naravoslovec, ki je uvedel tudi dvojno poimenovanje rastlin. Po njem so nato mnogi drugi botaniki začeli zbirke posušenih rastlin imenovati herbarij in tako se je beseda prenesla na te zbirke, medtem ko so se knjige z ilustracijami rastlin nehale imenovati herbarij.

Maja Hajdinjak

V renesansi je bilo novo rojstvo botanične vede in v tem obdobju so začeli poleg univerz ustanavljati tudi botanične vrtove. Ti so bili podaljški univerze, kjer so si študenti lahko ogledali rastline in raziskovali njihove zdravilne učinkovine. Za najstarejši botanični vrt v Evropi velja tisti v Padovi, ustanovljen leta 1545. Tu je delal zelo pomemben botanik, vizionar Luca Ghini, ki je prvi izdelal predhodnika herbarija v današnjem pomenu besede. Žal se njegov herbarij ni ohranil do danes, je pa znanje, kako izdelati tako zbirko, prenesel na svoje učence. Dve njihovi sta se ohranili. Danes velja za najstarejšega ohranjenega na svetu herbarij Ulisseja Androvandija. Gre za zelo bogato zbirko, obsega namreč 15 herbarijskih knjig, v katerih je okrog 5000 rastlin, poleg njih pa so zapisana tudi nahajališča, kar v tistem času ni bilo pogosto. Herbarij hranijo na univerzi v Bologni.

Nastanek herbarijev je omogočil tudi napredek v izdelavi papirja. Pred 15. stoletjem je bilo težko dobiti papir, ker je to bila zelo dragocena dobrina. V naših krajih so papir uvažali iz Italije in šele v 16. stoletju se je pri nas odprla prva papirnica, kjer so delali papir. Revnejši botaniki, ki so imeli v lasti kakšen herbarij, so na liste, kjer so že bile pritrjene rastline, dodajali še svoje, ker niso imeli na voljo toliko papirja. To je bil tudi čas, ko so odkrivali nove dežele in od tam prinašali nove rastline. Botaniki ali premožni posamezniki so jih kopičili v svojih naravoslovnih kabinetih oz. kabinetih čudes.

Maja Hajdinjak

»Rastline, ki bodo pomagale pri sedanjih in bodočih boleznih«

Na skrajnem zahodu današnje Slovenije je deloval botanik, italijanski zdravnik Pietro Andrea Mattioli, ki so ga poslali v Gorico, da bi te kraje obvaroval pred kugo. K Dioskoridovemu delu De materia medica je dodal komentarje, v njih pa najdemo prve omembe rastlin, ki naj bi rasle tudi na našem ozemlju, npr. kranjski volčič. Mattioli je bil prvi, ki je raziskoval rastline jugovzhodnega dela Alp in nekatere tudi ilustriral. Na skrajnem severovzhodu Slovenije pa je deloval Carolus Clusius, nizozemski botanik in zdravnik, ki je bil poklican na dunajski dvor, kjer je skrbel za vrtove, je pa tudi potoval po Evropi in prepotoval Panonsko nižino. Napisal je zelo pomembno delo o glivah Panonije, ki velja za nekakšen začetek znanstvenega preučevanja gliv.

Ne smemo mimo Janeza Vajkarda Valvasorja in njegove Slave vojvodine Kranjske. Bil je zelo dober naravoslovec, ki je dobro poznal naravo Kranjske. Morda je nekoliko manj znano, da je Valvasor hranil tudi zelo obsežno grafično zbirko 17 svežnjev, pri čemer je eden vseboval akvarele rastlin, ki so bile tako dobro upodobljene, da natančno vemo, kaj je v tistem času raslo v okolici Bogenšperka.

Maja Hajdinjak

Že takoj za temi tremi eminentnimi možmi pa pridemo do Janeza Krstnika Flysserja, doktorja filozofije in medicine. Njegov herbarij nazorno dokumentira, kako so izdelovali in imenovali prve zbirke posušenih rastlin. Knjiga, nekaj večja od formata A3, obsega 204 strani z 993 rastlinami, ki so razporejene po abecednem redu latinskih imen. Herbarijska knjiga ima lesene platnice, ki so vezane v usnje, in je tudi zelo lepo ornamentirana. Narejena je bila po naročilu »spoštovanega najslavnejšega gospoda Janeza Gabrijela Gallermayerja, doktorja medicine in filozofije, magistra zdravstva, našega javnega zdravnika«, kot piše na prvi strani herbarija. Tam je še letnica 1696, piše pa tudi, da je herbarij izdelal Janez Krstnik Flysser iz Ljutomera, doktor filozofije in medicine, poznavalec botanične umetnosti. O Flysserju ni znanih prav veliko podatkov. Znan je zapis, da je bil leta 1695 vpisan na univerzo v Gradcu, 10. marca 1695 pa je dunajsko univerzo zaprosil za štipendijo za pot v Italijo, kjer bi dokončal diplomo, kar so mu odobrili. To se sklada tudi z rastlinami v njegovem herbariju, saj mnoge rastline uspevajo na območju današnje severovzhodne Italije.

Posnetek zaslona

Na naslednji strani herbarija je navedeno, katero literaturo je Flysser uporabil pri izdelovanju zbirke za to, da je rastline poimenoval. Uporabil je večino takrat razpoložljive literature o rastlinah, kar pomeni, da je imel na voljo neko zelo dobro založeno knjižnico. Ena od strani herbarija prikazuje tudi sliko Jezusa na križu, ki ga objokujeta Marija in Magdalena. Ta slika nakazuje povezavo z religijo, v tistem času namreč ni bilo ločnice med vero in znanstvenim raziskovanjem. Zapisano je še, da so v herbariju zbrana zelišča, ki bodo pomagala »pri sedanjih in bodočih boleznih«, kar se sklada z mišljenjem v renesansi, ko so botaniki preučevali predvsem zdravilne rastline in njihove učinkovine.

Kljub temu da je herbarij star več kot 300 let, so rastline v njem zelo dobro ohranjene. Razlog je v tem, da so v tistem obdobju celotne strani zastrupljali z raznimi strupi, od arzena do živosrebrovega oksida. Kot je povedala Špela Pungaršek, še niso analizirali, s čim je bil zastrupljen Flysserjev herbarij, nameravajo pa to še storiti.

Maja Hajdinjak

Tudi redke, izumrle in tuje rastline

Herbarijska knjiga je na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije na voljo tudi v digitalni obliki in tako lahko vidimo, katere vse rastline je Flysser popisal. Med njimi je planika, ki je bila prva zavarovana rastlinska vrsta pri nas (1896), pa tudi primerek krompirja, ki so ga v 17. stoletju gojili kot okrasno rastlino, le redko so ga uporabljali za kulinarične namene. Zbrane so številne vrste, ki uspevajo v naših gozdovih, npr. angelika, svišč, bukev, črni gaber, črni teloh itd., nekaj je tudi takih vrst, ki so pri nas skoraj izumrle, denimo zajčji mak ali mala kopriva, ki ima danes le še nekaj nahajališč. Številne vrste so značilne tudi za mokrišča, redka in na rdečem seznamu je navadna božja milost, precej redka je tudi navadna streluša. Kar nekaj rastlin je značilnih za naše gore. Med njimi je zelo pomemben šopasti repušnik, ki ima pri nas samo nekaj nahajališč v Julijskih Alpah in eno v Karavankah. Ta rastlina raste na kar strmih skalnih stenah, tako da se je Flysser gotovo moral potruditi, da je to rastlino dobil. V herbariju je veliko gojenih vrst, denimo pušpan, in pa tropskih rastlin, npr. kolokazija. Najdemo tudi kumare, ki so v tistem času praktično šele dobro prišle v Evropo, pa tobak, ajdo in koruzo, ki jo Flysser imenuje turško žito. V herbariju je tudi kar nekaj vrst, ki pri nas ne uspevajo, med njimi je zajčji rep, rastlina, ki je pogosta vzdolž hrvaške obale in južneje.

Če povzamemo, nobena vrsta iz herbarija ne uspeva izključno na ozemlju Slovenije. Glede na izbor strokovnjaki sklepajo, da je Flysser nabiral te rastline na širšem območju nekdanje Beneške republike oz. predvsem na današnjem italijanskem ozemlju, zelo verjetno pa tudi v zahodnem delu naše današnje države. V prid temu govorijo rastline, ki so značilne za območje južnih Alp in Dalmacije.

Maja Hajdinjak

Za ohranitev ključen Zois

Kaj se je dogajalo s herbarijem po Flysserjevi smrti, ni dobro znano. V literaturi se pojavlja navedba, da je po priporočilu Balthasarja Hacqueta, francoskega naravoslovca, do herbarija nekako prišel botanik Karel Zois, mlajši brat bolj znanega Žige Zoisa. Hacquet je bil Karlov mentor, skupaj sta opisala kar nekaj novih rastlinskih vrst, in ko je zapustil Kranjsko, mu je zapustil svoj herbarij.

Karel Zois se je navdušil nad botaniko in verjetno iskal kakšne raritete, tako je verjetno prišel v njegovo last tudi Flysserjev herbarij. Zanj je napisal seznam, ki sicer nima naslova, tako da so strokovnjaki samo po pisavi in številkah, ki se ujemajo z rastlinami v herbariju, ugotovili, da je to seznam, ki se nanaša na Flysserjev herbarij. K Flysserjevim zapisom je Karel Zois dodal v tistem času veljavna imena rastlin, med drugim najdemo tudi eno kranjsko poimenovanje, to je štrbec, ki se nanaša na planinski štrbec.

Zapuščina bratov Zois je po njuni smrti končala v knjižnici Deželnega muzeja za Kranjsko in s tem tudi Flysserjev herbarij. Deželni muzej je kasneje postal današnji Narodni muzej Slovenije, nekaj let kasneje se je prirodoslovni muzej odcepil od narodnega in postal samostojni zavod. Leta 2021 so herbarij predlagali v nacionalni odbor za Unescov program Spomin sveta in leto kasneje je bil tudi izbran v družbo desetih enot dokumentarne dediščine, ki je državnega pomena.