Maja Hajdinjak

Če na levi strani Mure nekoga vprašaš, kam hodi k frizerju, in ti odgovori, da k Vrečiču, so le redki, ki še niso slišali za ta kultni frizerski salon. Frizerski salon Vrečič namreč deluje že sedem desetletij, zadnjih 35 let v Kocljevi ulici v Murski Soboti. Frizersko zgodbo sta 25. aprila 1955 začela pisati Ferdinand in Marija Vrečič, ki sta frizersko-brivski salon (v tistem času so v Murski Soboti delovali štirje) sprva imela v Zvezni ulici, kasneje, ko je salon že prevzela njuna hčerka Lidija Pocak Vrečič, pa se je ta kot rečeno preselil na zdajšnjo lokacijo.

Osebni arhiv

Danes salon vodi že tretja generacija Vrečičevih, Lidijina hčerka Nataša Pocak Zakoč, ki je obrt od mame prevzela 1. aprila 2016. Kot se spominja zdajšnja lastnica, to zanjo ni bil enostaven trenutek, saj je bila mama v tistem času v bolnišnici, le dvajset dni po njenem prevzemu salona pa je umrla. »Ta prehod je zato zaznamovan z mešanico žalosti, ponosa in hvaležnosti, saj sem obljubila mami, da bom nadaljevala družinsko tradicijo,« pove sogovornica, ki je že kot otrok vedela, da bo postala frizerka, saj je večino svojega otroštva preživela v salonu.

»Ko sem hodila v vrtec, je po mene velikokrat prišla vajenka, na poti do salona sva vzeli pomfrit v priljubljenem kiosku Langaš in se vrnili v salon, kjer sem preživljala popoldneve z mamo in maco. Spomini na te trenutke so nepozabni,« poudari Nataša Pocak Zakoč, ki pravi, da zanjo ni bilo nikoli druge možnosti kot frizerstvo. »Kratek čas sem imela željo delati v takratni Blagovnici na blagajni, ampak sem se vrnila k frizerstvu,« se zasmeji.

Osebni arhiv

Pomembno nadgrajevanje znanja

Pri Vrečičevih so se skozi zgodovino izučili številni vajenci, ki so kasneje odprli svoje salone po Prekmurju, in tudi Nataša je začela delati tam kot vajenka. Ko je leta 1997 končala frizersko šolo v Mariboru, se je takoj zaposlila v domačem salonu. Svoje znanje je ves čas nadgrajevala in ga z drugimi zaposlenimi širi še danes, med drugim je bila na strokovnem usposabljanju v Londonu v priznani frizerski hiši Sanrizz. »Takrat sem bila stara 18 let, skupaj z mano so bili frizerji, ki so danes priznana imena v Sloveniji in širše, med njimi Stevo (Stevan Pavlović, op. p.) in Kristijan Petek. To je bila super izkušnja.« Kasneje je sledila svojima dedku in babici ter leta 2000 opravila mojstrski izpit. Kot pravi, sta bila šola in znanje zanjo vedno pomemben del rasti na poklicnem področju, znanje pa se nenehno trudi prenašati na mlajše generacije.

Danes sta v salonu poleg nje zaposleni še dve frizerki, Darja Šeruga, ki je del ekipe že eno desetletje, in Katja Kisilak. V času, ko je prevzela salon od mame, je Nataša Pocak Zakoč v pokoj pospremila dve dolgoletni delavki, ki sta pri Vrečičevih delali praktično od začetka delovne poti – Helena Borovnjak je bila tam zaposlena 45 let, Marija Ficko pa 38 let. Obema je še danes hvaležna za dolgoletno zvestobo in trud.

Maja Hajdinjak

S ponosom naprej

Salon je vedno deloval po preprostih, a pomembnih pravilih. »Ko stranka vstopi v naš salon, jo prijazno pozdravimo, ji pomagamo obesiti plašč in ji namenimo popolno pozornost. Verjamem, da je to ključ do zadovoljnih strank, ki se vedno znova rade vračajo. Naš salon je odprt za vse, tako mlajše kot starejše generacije,« poudarja Nataša Pocak Zakoč, ki pravi, da imajo večinoma stalne stranke, ki salon obiščejo tudi tedensko. Frizerski trendi so se skozi zgodovino salona nedvomno spreminjali, če so bile včasih v modi veliko bolj fine pričeske kot danes in vroče trajne, se stranke danes odločajo za bolj preproste pričeske in trendovsko striženje.

Osebni arhiv

Frizerski salon Vrečič je kljub izzivom, med drugim v času epidemije koronavirusa, z železno voljo današnje lastnice obstal in ima vizijo še za naprej – morda tudi s četrto generacijo. »To je moje življenje, salon s ponosom peljem naprej in vztrajam v tem poslu predvsem zaradi starih staršev in mame, ki so ga postavili in mi ga predali. Da bodo tam nekje ponosni name,« še pripomni sogovornica, ki na roki ponosno nosi tudi tetovažo svojih frizerskih škarij. Z letnico 1955, kakopak.