Ines Baler

Rojena je bila okoli leta 1610 in že kot otroka so jo zanimale rastline. »Soseda, ki je bila znana zeliščarka daleč naokoli, me je naučila vsega o čudežnih močeh posamezne rastline. Oče in mati sta hitro umrla, tudi sama pa sem se začela ukvarjati z zelišči, jih prodajala ljudem za zdravljenje bolezni, tudi živali. Ljudje so me imeli radi in marsikomu sem pomagala,« je pripoved začela Margareta Kejdič iz Voličine, ena od žensk, ki so bile obsojene v čarovniških procesih. Seveda ni govorila osebno, ampak je bilo njeno pričevanje na podlagi zgodovinskih virov ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence.

Med njenim pričevanjem smo izvedeli še marsikaj o dogajanju v 17. stoletju, tudi to, da so bile za vremenske neprilike, točo, nevihto, nesreče, kobilice, in marsikaj drugega krive čarovnice. »Ker sem vedela o zdravilni moči rastlin več kot drugi, so tudi mene razglasili za čarovnico,« je o »svoji krivdi« dejala poustvarjena ženska. Odvlečena je bila v grajsko ječo, zasliševana o stvareh, ki so jih našli pri njej. Ker ni hotela priznati, so ji na prste nataknili palčnice in jo mučili.

Ines Baler

»Bolečine so bile neznosne, zato sem jim povedala, da sem srečala hudiča, s katerim sem spolno občevala. Hudič mi je takrat pod desno roko naredil črno znamenje, hkrati pa mi je prepovedal verovati v Boga in Sveto trojico. Obtožili so me, da sem ljudem pričarala bolezni. Tudi to sem priznala, ker so me tako hudo mučili, da nisem vedela, kaj govorim. Ker sem pozneje vse zanikala, so na meni iskali hudičevo znamenje,« je razlagala. Ko je med silovitim mučenjem priznala, da se je spetljala s hudičem, je bilo to odgovornim dovolj, da so jo leta 1661 obsodili na smrt. Usmrtil jo je rabelj, njeno truplo pa je bilo zažgano na grmadi. 

Gornja Radgona in Ljutomer

Podoba Kejdičeve je bila s pomočjo umetne inteligence ustvarjena za predstavitev knjige, ki sta jo pripravila Saša Radovanovič in Senka Dreu ter nosi naslov Čarovnice - hudičeve pomočnice ali svetnice? Zapisi v knjigi temeljijo na arhivskih gradivih in se navezujejo na čarovniške procese na slovenskem Štajerskem in širše v Sloveniji ter po svetu. Radovanovič je to zgodovinsko obdobje in knjigo nedavno predstavil v Splošni knjižnici Ljutomer. 

Ines Baler

Kot je dejal, je v tistem obdobju v Evropi 90 odstotkov ljudi verjelo v čarovnice in hudiča. »Večina ljudi je bila prepričana, da je imela vsaka čarovnica svojega hudiča, ki ga je priklicala na različne načine. Prepričani so bili, da so lahko čarovnice pričarale dež, nevihto, točo,« je opisoval.

Čarovniški procesi so potekali v več krajih, središča so bila Ormož, Ptuj, Ljutomer, Gornja Radgona, Hrastovec in Maribor. Avtor je gradivo, iz katerega je črpal informacije, večinoma našel v Gradcu. Deset procesov, katerih zapiski so v celoti ohranjeni, je bilo pretvorjenih v intervjuje, zbrano pa je tudi kronološko dogajanje.

Zakaj je bila prav slovenska Štajerska središče čarovniških procesov?

Radovanovič pravi, da je bilo razlogov več. »16. in 17. stoletje sta bila med najbolj burnimi v človeški zgodovini, vsaj za naše kraje. Morda se vam danes zdi, da je svet v kaosu, ampak v tistem času je bilo res hudo. Ljudje so večino znanja dobili v cerkvi od duhovnika, poznali so le svoj kraj in morda še kaj iz okolice,« je razlagal.

Dogajali so se verski boji, verska vojna, turški vpadi, pa mini ledena doba. Naletel je namreč na podatke, da vinogradi niso obrodili, da so bila poletja mrzla. Kot je povedal, je v kraju Marija Snežna pri Cmureku 15. avgusta padel sneg. »To si je težko predstavljati. Bile so tudi poplave in ljudje so iskali odgovore, zakaj se to dogaja. Dobili so jih v cerkvi, in sicer, da je za vse zlo na svetu kriv hudič, njegove pomočnice pa so bile čarovnice.« 

Arhiv Štajerskega Tednika

Paradoksno reševanje duš

V Sloveniji so bile v čarovniških procesih po pripovedovanju Radovanoviča obtožene večinoma ženske, medtem ko je bilo na avstrijskem Štajerskem, kjer je prevladovala živinoreja, usmrčenih več moških. Sam proces se je začel s sumom, ko je kdo koga osumil drugačnosti. Denimo, ko so bile ženske zeliščarice, babice, ko so pomagale drugim in bile na neki način drugačne. »Zaradi znanja, ki so ga imele te osebe, so prišli do zaključka, da jim ga je posredoval hudič,« je dejal zgodovinar. V procesu je nato morala obtoženka dokazovati svojo nedolžnost, obtožili pa so jo lahko različnih stvari, od klasičnega čaranja, kot je prerokovanje iz kart, čarovniških krogel ... 

Radovanovič je pojasnil, da so bili osumljeni na smrt obsojeni takrat, ko so jih povezali s hudičem. Takrat so želeli od njih izsiliti priznanje, saj bi na ta način rešili dušo. »Če priznaš, odrešiš dušo. Tisti, ki so jih mučili, so mislili, da če jih bodo dovolj mučili, da priznajo, da potem rešijo njihovo dušo. Ampak po drugi strani so se ženske, ki so uspele zdržati mučenje in niso priznale, zavedale, da če priznajo, umrejo v laži. Potem je bila njihova duša v laži, kar je bil dvojni paradoks.« Prav zaradi tega knjiga nosi naslov Hudičeve pomočnice ali svetnice, ker je v rimskokatoliški veri tisti, ki umre za vero, svetnik. »Te ženske so dejansko umrle za vero.«

Public domain

Čarovniški proces je vodil krvni sodnik, ki je navadno prišel iz Gradca, prav tako je od drugod prišel rabelj. Postopki mučenja so bili predpisani, od obtoženih pa so želeli krvni sodniki pridobiti čim več podatkov še o drugih, ki naj bi se povezale s hudičem. Obstajali naj bi čarovniški shodi, kjer so se čarovnice srečevale. Radovanovič je še navedel, da so bili čarovniški procesi zelo dragi in so deželna gospostva v tem videla ekonomski interes.

Polona Heric zadnja 

Ko so obtožene ženske priznale krivdo, je po mučenju malokatera ostala živa. Tiste, ki pa so preživele in niso priznale, so navadno zadavili in sežgali ali pa so jim odsekali glavo. »Če so jih žive sežigali, so jim okoli vratu obesili vrečo s smodnikom, da je ogenj prišel do smodnika, ki ga je razneslo in se je mučenje skrajšalo,« je eno od krutosti opisal avtor. Dodal je, da so bile to neke vrste predstava za javnost, ljudje pa so bili po svoje navajeni na te grozote. Smrt so namreč dojemali kot odrešitev, ko je duša odšla k Bogu, človek pa je bil odrešen tegob v življenju.

Profimedia

Čarovniški procesi so bili posebnost rimskokatoliškega in protestantskega sveta, saj jih v pravoslavnem in muslimanskem niso poznali. Zadnji znani je bil pred sodiščem v Gornji Radgoni med letoma 1744 in 1746. Obtožena je bila Apolonija Heric iz Veržeja, a je oskrbnik deželnega sodišča obtožbe zavrnil in je bila po dobrih 400 dneh v zaporu oproščena. Pozneje pa je na konec čarovniških procesov vplivala tudi avstro-ogrska zakonodaja in cesarica Marija Terezija. 

Na predstavitvi knjige je Saša Radovanovič spomnil še na avstrijski Riegersburg, kjer je bilo na smrt obsojenih 19 ljudi in kjer je urejen muzej čarovništva, ki privablja številne turiste. »Tem ženskam so tam postavili spomenik, pri nas tega nimamo. Pa bi si ga zaslužile, ker govori dve stvari. Kako znamo biti ljudje zaslepljeni s predsodki, v dobrem času vzamemo, kar potrebujemo, v slabih časih pa obrnemo glavo stran. Drugo pa je, da ima vsako obdobje svoje čarovniške procese,« je poudaril Radovanovič, ki meni, da bi bil Ljutomer primeren kraj za kakšno spominsko znamenje.

Emanuel Liechtenstein

Po številu obsojenih je Slovenija v samem vrhu, zelo poznana pa je prav prleška prestolnica. Po besedah Radovanoviča je bil vrhunec čarovniških procesov v Ljutomeru leta 1690, ko so 40 žensk iz Ljutomera obtožili in peljali v ječo. Prebivalci pa so se takrat postavili na njihovo stran in dosegli, da je bila večina teh žensk oproščenih.