Osebni arhiv

31. julij

Po šestih urah na flixbusu proti Pragi mi je res že dolgčas, telefon nima signala, zunaj pa se vrstijo le češka polja. Poletje se počasi izteka, jaz pa sem bila v domači Murski Soboti le nekaj dni. Večino počitnic sem preživela z otroki, ki sem jih učila debatirati. Res so prisrčni in z njimi rada delam, a vseeno moram priznati, da mi malo manjka pravo debatiranje.

Na srečo bo ta problem kmalu rešen, saj sem na poti v Kopenhagen na evropsko študentsko debatno prvenstvo. Res je, da pot prek Prage ni najbolj učinkovita, a imam še vmesni postanek. Kaj mi pomaga iti na prvenstvo, če ne vzamem s sabo svojega debatnega partnerja Mateja? Tudi on študira v Amsterdamu, vendar je Čeh, zato ga med poletjem najdem v Pragi, kjer živi. Obljubil mi je, da me bo peljal v praški živalski vrt, saj ve, da jih obožujem.

Za evropsko prvenstvo sva se pripravljala celo leto, obiskala ogromno turnirjev in skupaj preživela res veliko časa. Od irske kave v Dublinu do perutničk sredi noči v Zagrebu, iz vsega tega je nastalo prijateljstvo, zaradi katerega se obisk evropskega prvenstva že vnaprej izplača.

Živalski vrt je bil res odličen, eden boljših, kar sem jih obiskala, in uspelo mi je videti celo svojo najljubšo žival, nilskega konja. Dan se hitro izteka, čas je, da se odpraviva proti Kopenhagnu. Če se mi je osemurna vožnja s flixbusom zdela dolga, bo 15-urna iz Prage v Kopenhagen zagotovo prava preizkušnja.

2. avgust

Čeprav že nekaj časa živim v Amsterdamu, se še vedno navajam na velika mesta. Z Matejem sva ves dan preživela v Kopenhagnu, spala pa sva v hotelu s petimi zvezdicami. Ker je hotel del verige, v kateri Matej dela v Amsterdamu, sva dobila popust za zaposlene. Dobro sva se odločila, da sva v Kopenhagen prišla dva dni pred začetkom evropskega prvenstva, saj sva tako lahko bila tudi malo turista. Ogledala sva si botanični vrt, se sprehodila po mestu in občudovala čudovito arhitekturo, ki precej spominja na Amsterdam.

Osebni arhiv

Zvečer sva se sestala s preostalimi člani nizozemske delegacije in skupaj smo šli na večerjo. Takšni večeri so mi najljubši, saj najbolj pride do izraza tisti del debatiranja, ki mi je najbližji – da lahko potujem in to doživljam z ljudmi, ki so hitro postali moji prijatelji. Čeprav še vedno ne vem, kako naj se počutim, ko me kdo pokliče Nizozemka, je hkrati lepo biti del te delegacije. In čeprav se letošnje evropsko prvenstvo še sploh ni začelo, se že veselimo naslednjega, saj ga bomo gostili prav na Nizozemskem.

4. avgust

Zdaj gre zares – prva debata mojega prvega evropskega prvenstva. Organizatorjem je uspelo ustvariti dramatično vzdušje: najprej so nam povedali, v kateri sobi debatiramo in katero pozicijo imamo, nato pa so zagnali 10-minutni odštevalnik do objave trditve.

Da bi bilo še bolj vznemirljivo, so istočasno poslali nekaj pesmi, povezanih s trditvijo, da smo lahko med 10 minutami ugibali, o čem bo debata. Ena izmed pesmi je imela naslov Zapornik, takoj sem vedela, da bo tema povezana z zapori, pravnim sistemom ali podobnim. Deset minut je hitro minilo in prav sem imela. Debatirali smo o širokem prepričanju, da so ljudje, ki so zagrešili nasilna kazniva dejanja, po naravi nepopravljivi.

Po prvi debati je bilo že lažje, manj stresno. Naslednja tema je bila dansko farmacevtsko podjetje Novo Nordisk. Zveni zapleteno, vendar sem vedela, da je vsako leto vsaj ena trditev povezana z državo, kjer se turnir dogaja. Tako sem se pozanimala o Danski in podjetju in sem imela dovolj znanja za debato.

Zadnja debata prvega dne je bila o umetniškem gibanju Izgubljena generacija in umetnosti po prvi svetovni vojni. Debate o umetnosti imam vedno rada, saj se na prvi pogled tema zdi manj pomembna, a skozi takšne debate spoznaš, kako velik vpliv ima umetnost.

Dan se je končal z nogometnim turnirjem. Sprva sem mislila, da debaterji in šport ne gredo skupaj, a očitno sem se motila. Imela sem sicer manjši problem, saj nisem vedela, za katero ekipo navijati. Tekma, ki sem jo gledala, je bila namreč Nizozemska proti ekipi »Jugoslavija«, sestavljeni iz Slovencev, Srbov in Hrvatov. Odločila sem se, da bom preprosto navijala za tisto ekipo, ki bo boljša, tako da se mi ni bilo treba odločiti. Na koncu je zmagala nizozemska ekipa, ki je prišla celo do finala in ga osvojila. Proti koncu turnirja sem postala že prava nizozemska navijačica.

6. avgust

Po navadi imajo turnirji pet debat, evropsko prvenstvo pa kar devet. Čeprav sem pričakovala, da bom do konca povsem izčrpana, sem se zadnje debate veselila. Pesem, ki so jo organizatorji poslali kot namig, je nakazovala temo mednarodnih odnosov. In res, zadnja debata je bila ravno tako zabavna, kot sem upala. Mednarodni odnosi so namreč moja najljubša tema, pa še študiram jih.

Po debati smo se odpravili na zabavo, kjer razglasijo ekipe, ki se uvrstijo v izločilne boje. Res je, da nama je zmanjkala ena sama točka do uvrstitve v osmino finala, a sva bila z rezultatom vseeno zelo zadovoljna. Postala sva najboljša nizozemska ekipa, hkrati pa nama je to prineslo še eno prednost – ne bo nama več treba zgodaj vstajati in na zabavi lahko ostaneva do konca. Posebej me je presenetil organiziran prevoz nazaj v hostel. Namesto navadnega avtobusa nas je čakal pravi »party bus«, dobesedno disko na kolesih.

10. avgust

Konec prvenstva je prišel kar prehitro. Med izločilnimi boji sem spremljala slovenske prijatelje, ki so debatirali vse do polfinala, skupaj s slovensko delegacijo pa smo jih ponosno spodbujali in mahali s slovenskimi zastavami. Ko sem končno imela nekaj prostega časa za kavo, so me danske cene spet šokirale, saj sem za navadno ledeno kavo (brez smetane in sladoleda!) plačala 8 evrov. Hitro sem se odločila, da bom naslednjo kavo spila doma v Sloveniji. Zadnji dan sem poslušala finale in nato še sklepno slovesnost. Občutek sem imela, da nisem spala že tri dni, kar sicer ni čisto res, sem pa zadnjo noč ujela le tri ure spanca, ker sem morala na jutranji polet proti Sloveniji. Ko sem prišla domov, sem se končno naspala, prvo noč sem spala kar 16 ur skupaj.

Še vedno sicer okrevam, saj je bilo celotno potovanje in debatiranje kar naporno, a moram priznati, da je bila izkušnja res izjemna. Doma pa mi ni dolgčas. Že iščem letalske vozovnice za Bolgarijo, saj me pozimi čaka naslednja postaja: svetovno prvenstvo v Sofiji.

Lina Fefer iz Murske Sobote se je po opravljeni umetniški gimnaziji v Ljutomeru odpravila študirat politologijo na Univerzo v Amsterdamu. Čeprav je od malih nog govorila, da bo nekoč zaposlena v gledališču, zadnja leta velik del svojega življenja posveča debaterstvu, pri čemer je nanizala številne, tudi mednarodne uspehe. V prihodnosti se vidi v mednarodni politiki, a dodaja, da ima še dovolj časa, preden bo zares razmišljala o službi.