IMDB

V zadnjih letih se vse redkeje dogaja, da bi kakšna izmed svetovnih filmskih uspešnic (kaj šele kakšen film slovenske produkcije) zadela žebljico na glavico. Obiskovalci kinematografov morajo po navadi voziti slalom med filmi, ki skušajo pretentati koruptivne podeljevalce največjih nagrad v panogi, med uničenimi nekdaj kultnimi franšizami, ki so podlegle prilagoditvam »sodobnemu občinstvu«, in med vizualnimi spektakli brez substance. 

Tudi med domačimi filmskimi poskusi razmeroma velikih produkcij v zadnjih letih ni bilo veliko takšnih, ki bi zares izstopali, bodisi po komercialnem uspehu bodisi po relevantnosti. Vse do pred kratkim. Kinodvorane po Sloveniji in tudi v Pomurju je namreč novembra in decembra polnila uspešnica Belo se pere na devetdeset. 

arhiv naročnika

Režiser filma Marko Naberšnik je imel temelje za uspešen film postavljene že z avtobiografskim literarnim prvencem Bronje Žakelj, ki je že nekaj let eden najbolj branih romanov pri nas, avtorica pa je prav tako sodelovala pri pisanju scenarija. Osvežujoče je videti, da se filmsko delo ne pretvarja oziroma ne skuša biti nekaj več, kot dejansko je. Nobenih strašno globokih metafor, nobene domišljavosti, zgolj fantastična in dobro vizualizirana resnična zgodba. Tudi časovni preskoki, s katerimi bi se kak drug režiser zapletel v lastno narativno mrežo, so pri tem filmu umeščeni tja, kjer morajo biti. Verjetno bi se ga dalo časovno malo oklestiti, a to ne pomeni, da se vleče. 

Ravno prava mera mučenja čustev

Film gledalce s kruto realnostjo življenja muči ravno dovolj časa, nakar napetost preseka, nekajkrat celo s humorjem. Vizualizacija romana veliko stavi tudi na nostalgičnost gledalcev, ki so tako kot Žakljeva odraščali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Križ slovenskih filmov so velikokrat enodimenzionalni liki, ki se skozi zgodbo ne razvijajo, gledalci pa se z njimi skoraj ne morejo poistovetiti. Te težave film Belo se pere na devetdeset nima, ravno nasprotno.

Luka Matijevec

Liki in njihovi motivi niso kompleksni, v tem filmu jim to niti ne bi pristajalo, ko so soočeni s surovo resnico, se odzivajo prvinsko, tako kot bi se do neke mere odzval vsakdo izmed gledalcev. Razveseljuje tudi dejstvo, da Naberšnik izvornega materiala ni interpretiral v osladno, preveč čustveno, klišejsko »jokanco,« v želji po solzavih očeh v kinodvoranah. Čustva, ki jih iz projekcije v projekcijo kaže občinstvo, so resnična, ne izzvana. 

Prizor, ki je bil za nekatere preveč

O tem, kako močno se občinstvo vživi v film, priča tudi opozorilo pred prikazom: »Film vsebuje intenziven prizor, ki lahko pri nekaterih gledalcih povzroči nelagodje, omotico ali slabost.« Prizor, v katerem glavni protagonistki filma Bronji nazorno izvedejo medicinski poseg, je številnim vzel sapo.

Luka Matijevec, Perfo

Umetniška vodja programa Zavoda za kulturo, turizem in šport Murska Sobota Polonca Gjörek je za Vestnik povedala, da sta med projekcijami filma v Gledališču Park dva gledalca imela težave. »Do neljubih dogodkov je prišlo na dveh novembrskih projekcijah. Na prvi je bilo slabo ženski obiskovalki, na drugi pa je pomoč potreboval moški gledalec. Režiser filma mi je povedal, da dogodka pri nas nista bila osamljena primera,« je dodala.

Že skoraj med deseterico
Film medtem postavlja rekorde gledanosti v zadnjih letih. Resda se verjetno ne bo zavihtel na sam vrh lestvice najbolj priljubljenih slovenskih kinematografskih del, a lahko kljub temu povemo, da je to komercialno najbolj uspešen film po letu 2020. Nedavno je namreč prebil mejo 65.000 gledalcev, kar ga uvršča na rob deseterice najbolj gledanih slovenskih filmov v domačih kinodvoranah.