MH

Na sončno sredino dopoldne nas je pot zanesla v pravo dolino miru, prežeto z naravo in domačnostjo, v Cerovec Stanka Vraza pod Jeruzalemskimi goricami, kjer domuje Marta Gregorc, bolj znana kot teta Marta. Že ime da slutiti, da gre za pravi raj z lepo urejeno okolico, kjer se čas ustavi in kjer živi gospodarica, ki ima kljub zrelim letom še vedno veliko trdne volje. Lepo število obiskovalcev se je kar čudilo, kaj vse zmore ženica v letih s sedmico na prvem mestu.

»Iz naše grabe nihče ne bo odšel lačen«

Tudi tokrat je zgodaj vstala in že kak dan pred tem skupaj s hčerko pripravila številne dobrote – 12 kolačev domačega kruha, 'kvasenice', piškote, 'postržjače', različne potice in še in še … Tudi letos je prav vse velikodušno pogostila. Na koncu z domačo kislo juho, za katero je poskrbelo ormoško društvo kmečkih žena in člani društva za osteoporozo. »Mislim, da iz naše grabe nihče ne bo odšel lačen,« se je nasmehnila gospodarica, oblečena v laneno obleko, ki si jo je – kakopak – sama sešila.

A še preden so jedi zares pokusili, so tako kot nekoč – poprijeli za delo. Z bistveno razliko, saj je bilo dela le za »pokušino«. Povzpeli so se namreč na majhno njivico čez cesto nasproti hiše, ki je tu in tam še modro cvetela.

»Posejala sem nekje 20 redov. Vse do danes sem ga imela vsega nakoljenega, okoli 70 količkov, okrog pa vrvi, da se bilke niso polegle. Glavice so namreč težke in v vetru se rade zapletejo, nato poležejo in potem stebla niso ravna. Ta danes so res ravna in zelo sem zadovoljna z letino. Glavice so morda nekoliko manjše, ker je bila suša, a nič zato,« je med puljenjem lanu pripovedovala in nadaljevala z navodili: »Lan pulimo na čisto, da ni zraven trave, potem ga skitimo, povežemo v majhne šopke. Tam okoli 20 rastlinic.«

Več v Štajerskem tedniku