Arhiv NTRC

Mini zelenje nam je najbolj poznano iz vrhunskih restavracij, kjer kuharski mojstri z njim obogatijo krožnike, saj imajo rastlinice zanimivo barvo, teksturo in okus. »Sprva so bile mišljene zgolj kot okras na krožniku, a so se kmalu izkazale kot dobrodošla dopolnitev okusa. Za po vrhu so te mini rastlinice zelo bogate z vitamini, minerali in drugimi hranili, ki so zelo priporočljivi za vsakodnevno uživanje. Zaradi antioksidantov in drugih hranil imajo zelo intenziven okus,« je pojasnil petindvajsetletnik in dodal, da jih marsikdo zamenjuje z bolj poznanimi kalčki, a ne gre za eno in isto stvar. Kalčki so seme, ki kali in se ga ne reže, ampak ga zaužijemo v celoti, medtem ko mikrozelenjavo nabiramo na klasičen način – odrežemo jo tik nad koreninami.

Vsak dan malo

Blaž se je z mikrozelenjavo prvič pobližje srečal na Novi Zelandiji, kjer se je kot mladi hmeljar mudil na izmenjavi na eni izmed tamkajšnjih hmeljarskih kmetij. Konce tedna je izkoristil za potovanja in spoznavanje te države na drugem koncu sveta. Na eni izmed tržnic v Nelsonu na Južnem otoku je povsem naključno naletel na na to vedno bolj priljubljeno zelenjavo, ki ga je takoj pritegnila, zato jo je začel redno uživati. Odločil se je, da bo tudi sam začel slediti temu svetovnemu trendu in začel vzgajati mini rastline na domači kmetiji. S tem se je začel ukvarjati lani poleti. Sprva jih je imel v posebnem rastlinjaku, s prihodom nižjih temperatur jih je prestavil v staro kmečko hišo. Tako kot preostala zelenjava tudi ta najbolje uspeva na sobni temperaturi. »Sprva sem mislil, da bo povpraševanje po njej največje pozimi. To sicer drži, a sem spoznal, da ni tako velike razlike med zimo in poletjem,« pravi Spodnjesavinjčan, ki miniaturno zelenjavo goji v naravnem substratu v plastičnih pladnjih za večkratno uporabo. Pred prodajo jo prestavi v manjšo razgradljivo kartonasto embalažo. »Kupec jo lahko doma postavi v hladilnik, kjer se ustavi rast, zato lahko ves teden po malem reže šopke zelenjave in jih dodaja jedem. Ker je zelo bogata z vitamini in hranili, je priporočljivo, da jo uživamo v manjših količinah in vsak dan,« še dodaja Blaž, ki se tega tudi sam drži. Mini križnice in pšenično travo ima najraje kot dodatek pri zajtrku. Dobrodošle so še v sendvičih, solatah, juhah, rižotah in drugih podobnih jedeh.

Na seznamu tudi gobe

Za gojenje gob ga je navdušil profesor na fakulteti. Tovrstna dejavnost je bila v Sloveniji pred dvajsetimi ali tridesetimi leti zelo razširjena, nato je malenkost zamrla. V zadnjem času je, kot pravi, drugače. Blaž na domači pšenični slami goji bukove in kraljeve ostrigarje. »Glede na to, da imamo pšenične slame veliko, sem si rekel, zakaj je ne bi izkoristil za ta namen. Gobe se mi namreč zdijo zelo zanimive kot mesni nadomestek. V primerjavi z mikrozelenjavo jih je lažje prodajati, saj več strank pozna končni produkt,« pravi diplomirani agronom, ki si v nadaljevanju želi pridelovati še šitake, ki rastejo na hrastovi žagovini. Gobe tako kot mikrozelenjavo prodaja ob sobotah dopoldne na celjski tržnici. Ureja prodajno mesto na domu, nekaj proda s pomočjo spleta. Glavnina kupcev prihaja iz celjskega in mariborskega konca, si pa želi v prihodnje območje prodaje razširiti še na druge dele regije.

Obtičal na Novi Zelandiji

Kar nekaj dragocenih izkušenj si je pridobil na Novi Zelandiji. Za bivanje in delo na eni izmed tamkajšnjih kmetij se je z novozelandskim hmeljarjem dogovoril na svetovnem kongresu hmeljarjev, ki ga je leta 2019 gostila Slovenija. V to državo v Oceaniji je odpotoval februarja leta 2020 tik pred začetkom epidemije. Zaradi korone in odpovedi vseh letov se je sprva predvidena trimesečna izmenjava podaljšala na pol leta. V tem času ni spoznal le mikrozelenjave, temveč je veliko izvedel tudi o novozelandskem hmeljarstvu, ki je sicer podobno kot slovensko, a bolj primerljivo z ameriškim načinom pridelovanja hmelja. Slovensko je bližje nemškemu, kjer so žičnice v primerjavi z ameriškim in novozelandskim malenkost višje. In kako je z aromo? »Na Novi Zelandiji imajo zelo razvit butični trg, na katerem prevladujejo sadne sorte hmelja, ki so v zadnjem času vedno bolj priljubljene tudi pri nas. Tako da lahko kljub vsemu potegnemo kar nekaj vzporednic med našim in novozelandskim hmeljarstvom,« pojasni.

Med hmeljarstvom in perutninarstvom

Mladi Savinjčan, ki je lani diplomiral iz agronomije in študij nadaljuje kot študent agrarne ekonomike, prihaja z mešane kmetije iz Dobriše vasi, na kateri z roko v roki kmetujejo tri generacije Jelenovih. Glavni vir dohodka jim predstavlja hmeljarstvo. Ob tem se ukvarjajo z rejo perutnine za Perutnino Ptuj in strojnimi storitvami. »Marca začnemo priprave na spomladansko rez hmelja. Pred nami je pol leta zelo intenzivnega dela v hmeljiščih. Na pomoč nam priskoči sezonska delovna sila. Ob tem imamo med pet in šest turnusov reje piščancev na leto,« še dodaja Blaž, ki si ob svojem času želi postati mladi prevzemnik kmetije. Idej mu ne manjka. Domačim je hvaležen, da ga pri tem podpirajo. »Nikoli niso proti mojim predlogom. V primeru mikrozelenjave so sprva samo opazovali, potem so malo okušali in nato spoznali, da je v tem prihodnost.«

Ob študiju in delu na kmetiji najde čas še za udejstvovanje v Društvu podeželske mladine Spodnje Savinjske doline, katerega predsednik je zadnja štiri leta. »Zaradi znanih razmer je bilo v zadnjem času manj naših druženj, izobraževanj in strokovnih ekskurzij. Pričakujem, da se bodo stvari letos že normalizirale, da bomo lahko društveno dejavnost opravljali normalno.« Letošnjega leta se namreč tako kot preostali člani zelo veseli, saj bodo praznovali 30. obletnico društva. (Foto: SHERPA)