Štajerci pomagajo družinam iz Petrinje, ki so jim nekoč nudile streho nad glavo
»Vojna ni pustila takšnega razdejanja, čeprav je bilo tudi takrat zelo hudo,« je razmere po potresu v Petrinji opisal 49-letni Hrvoje Vidnić. Šestčlanska družina Vidnićevih je ena od številnih, ki so pred tremi tedni ostale brez strehe nad glavo. Prve dni je bilo zelo dramatično, opisuje sogovornik. A drugega, kot se spopasti s situacijo, ki jih je doletela, ni. Dobrih 200 let stara družinska hiša je poškodovana in za bivanje neprimerna. Čeprav so vanjo zadnjih 20 let vlagali ves trud in denar, ki so ga premogli.
Družina Vidnićevih je nastradala že med vojno za samostojno Hrvaško, ko so morali svoj dom, da so si rešili življenja, zapustiti. Stara markantna hiša, zaščitena kot kulturni spomenik, je bila med vojno izropana in prestreljena. Ko se je vojna končala, se je družina vrnila in začela hišo postopoma obnavljati. Nekaj s pomočjo države, večinoma pa sami, s svojim delom in denarjem. Šele pred dvema letoma jim je uspelo obnoviti fasado na cestni stani hiše, da so pokrpali grozodejstva in sledi, ki so ostali od vojne. Obnove fasade na notranji strani hiše, ob notranjem dvorišču, se še niti niso lotili.
Kdo so »Petrinjci«, ki so združili moči za Petrinjo
Petrinja je bila v času nekdanje Jugoslavije z znamko Gavrilović prestolnica mesne industrije, bili so alfa in omega znanja in razvoja na tem področju. Po letu 1970 se je rodila ena od zgodb, ki Petrinjo tesno povezuje s Ptujem. Perutnina Ptuj je namreč v Petrinjo na šolanje pošiljala svoje mlade štipendiste. V prvi generaciji od 1971 do 1973 so to bili Zdravko Boj, Janko Sirc in Milan Travnikar, v naslednji generaciji, med letoma 1972 in 1974, pa Anton Žerak in Mirko Slana. »Iz Petrinje smo prinesli ogromno tehnološkega in organizacijskega znanja, na katerem je temeljil sodoben razvoj mesne (perutninarske) industrije na Ptuju,« se spominja Slana, ki je takoj po potresu stopil v akcijo in se povezal s svojimi kolegi iz vajeniških časov. Med njimi so tudi poslanec državnega zbora Franc Jurša iz Ljutomera, Zdravko Pišlar iz Kopra in Janez Kraševec iz Velikih Lašč. »Žerak, Jurša, Pišlar, Kraševec in jaz smo bili generacija 1972–1974. Vsi smo na vezi in bomo po svojih najboljših močeh pomagali družinam, pri katerih smo med šolanjem v Petrinji stanovali. Midva z Žerakom sva bivala pri Vidnićevih, Hrvoje je bil takrat star dve, tri leta. Družina je zelo lepo skrbela za naju, vzeli so naju za svoja.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
