Ormož: Skromna, prijazna in zgovorna stoletnica Erika
»Dobro skrbijo zame, nobenih težav nimam, le moje noge so opešale, saj so vendar sto let stare,« je povedala skromna, prijazna in zgovorna slavljenka, ki jesen svojega življenja že sedmo leto preživlja v ormoškem Centru za starejše občane. »Dosti berem, gledam televizijo, tudi spim veliko. Lepo mi je tukaj, vživela sem se, dan mi prehitro mine. Kako dolgo še bom, pa ne vem!« je povedala slavljenka Erika Ivana Pučko.
Rada se spominja življenja v starem Ormožu, ki je bil po njenih besedah nekoč majhno, stisnjeno, a zelo živahno mesto. »Ljudje smo kar dobro živeli. Moj oče je bil klen Ormožan, z materjo, po rodu Čehinjo, sta se spoznala na Dunaju in se po prvi svetovni vojni preselila v Ormož, kjer je imel oče – po poklicu čevljar – svojo čevljarsko delavnico,« je pojasnila. Poročila se je z gozdarjem Pučkom. Mlademu paru se je v zakonu rodilo dvoje otrok: sin in hčerka, danes pa Eriko razveseljujejo trije vnuki in že štirje pravnuki.
Po poklicu je bila šivilja, tako ji dela nikoli ni zmanjkalo. Mož je umrl nekaj let po upokojitvi.
»Dolgo po tem sem živela sama, zdaj pa že sedmo leto bivam v Domu. Lepo mi je tukaj, vživela sem se. Dosti in zelo rada berem. Spomnim se mame, ki me je vedno kregala, da preveč berem, zato sem se dostikrat s knjigo skrila v omaro, da me ni našla. Kot mlada Ormožanka pa sem se s prijatelji najraje kopala v Dravi, ki smo jo neštetokrat preplavali. Pozimi smo smučali na Hajndlu, se družili znotraj Sokolskega društva, telovadili, plesali, hodili na izlete … Lepo smo živeli.«
Preberite več v Štajerskem Tedniku
