Arhiv Štajerskega Tednika

»Občutek je dober, čeprav številka sama po sebi ne pove veliko. To počnem iz humanitarnega razloga, vsekakor pa je dobro, da sem prišel do 'stotke', čeprav to dejansko nikoli ni bil osnovni cilj,« je dejal krvodajalec Marjan Kokot iz Majšperka, ki je stotič zapored daroval kri.

Vodilo vseh krvodajalcev je enako: pomagati nekomu, ki potrebuje kri. Nekateri to storijo enkrat, spet drugi vztrajajo 25 let ali celo več. Kokot je med najbolj vztrajnimi. Tako kot drugi krvodajalci je tudi on izjemno skromen. Tega mejnika, kot pravi, ni dosegel, ker bi mu sama številka, dejstvo, da je vitez krvodajalstva, ali sprejem pomenili veliko, pač pa zaradi vztrajnosti in enostavne želje pomagati: »Pomemben je prav vsak krvodajalec, tudi tisti, ki daruje le enkrat. Sam sem vztrajal. Začel sem že v srednji šoli.« Kokot pravi, da bo daroval, dokler mu bo zdravje to omogočalo: »Vsako darovanje je pomembno, ker lahko nekomu reši življenje.«

Janko: »Ponosen sem nase«

Podobno mnenje deli tudi Janko Marin iz Podgorcev, ki je stoto darovanje prav tako opravil v torek ta teden: »Ta pot se mi niti ne zdi pretirano dolga, čeprav – če se ozrem nazaj – se je v teh letih zgodilo marsikaj. V službi je bilo kar nekaj težav glede udeležbe na krvodajalskih akcijah. Ko so se menjali lastniki, niso imeli pretiranega posluha, a smo prosili in vztrajali. Po zamenjavi službe je bilo veliko lažje, saj so nas spodbujali, dali dva dni dopusta itn. Zadnjih 17 let sem tako kri daroval redno, štirikrat na leto.« Upravičeno je ponosen, da je dosegel tako veliko število darovanj, tudi on bo, če bo le lahko, daroval še v prihodnje.

Preberite več v Štajerskem Tedniku