Kuga je v Podravju razsajala kar osemdesetkrat
Medtem ko smo bili doslej vajeni, da se smrtonosne nalezljive bolezni pojavljajo le v državah na drugem koncu sveta, koronavirus zdaj terja svoj davek tudi povsod okrog nas. Evropa preteklosti je bila epidemij vajena, saj so bile kužne bolezni del njenega vsakdana in so prebivalstvo večkrat dobesedno zdesetkale. Še posebej za stalno sopotnico Evropejcev vse do 19. stoletja velja kuga ali črna smrt. »Največji davek je terjala v 17. stoletju, ko je morila po različnih delih Evrope, v nasprotju s sodobnimi migracijami pa se je širila predvsem z vojnami,« razlaga zgodovinar Sašo Radovanovič.
Kuga je k nam večinoma prihajala iz dveh smeri, in sicer z Balkana zaradi pogostih vojn s Turki in njihovih vpadov na Slovensko ter z zahoda zaradi močne trgovine z Beneško republiko. »Treba je vedeti, da so v tistih časih ljudje večino kužnih bolezni preprosto imenovali kuga, čeprav je v resnici šlo tudi za lažje in prehodne oblike drugih nalezljivih bolezni, zaradi katerih pa so ljudje takrat prav tako množično umirali. Dejstvo je, da si ljudje skoraj nikdar niso mogli povsem oddahniti od epidemij, saj so se praktično vrstile druga za drugo, zdravstveni sistem pa seveda ni bil razvit. V 17. stoletju so tako na Slovenskem kuga in druge kužne bolezni razsajale kar osemdesetkrat!«
Zapečatili hiše z bolniki
V Središču ob Dravi je bilo najhuje v letih 1680 in 1681, kjer so prebivalci prve smrti, čeprav so iz okolice prihajala poročila o kugi, prav tako pripisovali vročinski bolezni. »Kmalu jim je bilo jasno, za kaj gre. Kuga se je najprej lotila živčevja in žil, medtem ko se ostala kužna znamenja večkrat niti niso pokazala, saj je bolnik prej umrl. Zaradi notranje vročine mu je počrnel jezik, v prsih ga je zbadalo, roke in noge so mu otrpnile, skozi nos in usta pa mu je tekla kri. Tretji dan, če ni že prej umrl, so se na telesu pojavile bule, kar naj bi nedvomno naznanjalo bližajočo se smrt. Krepkejši ljudje so se še nekaj časa mučili in s težavo opravljali svoja opravila, nato pa so se nenadoma zgrudili in umrli.«
Kot navajajo pisci iz tistega časa, so oboleli v groznih bolečinah običajno umrli že v 24 urah, le redki so bolehali več dni in še redkejši so ozdraveli. Trupla umrlih so hitro počrnela in začela močno smrdeti.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
