MH

Navkljub temu danes z ženo Romano živi polno, občudovanja vredno življenje. »Mislim, da časa tako kvalitetno, kot ga preživljava zdaj, kljub nižjim prihodkom, prej nisva. Ceniva in sva hvaležna za vsak trenutek, za vse, kar lahko počneva in si privoščiva,« pozitivno doda skrbna Romana.

Le en trenutek je dovolj in se nam življenje popolnoma spremeni. To so na lastni koži občutili Bezjakovi iz Mihovcev pri Veliki Nedelji. Tistega usodnega nedeljskega avgustovskega popoldneva sta se oče in sin Matej odpravila še na zadnji skok v morje, preden bi se odpravili domov. A usoda je imela drugačne načrte. Skočila sta. Nato pa tišina, mravljinci po telesu.

Komaj osemletni Matej ga je obrnil na vodi, da je lahko zadihal. »Čutil sem mravljince od glave do peta. Nobene bolečine. Seveda v tistem šoku nisem pomislil na najhujše,« se še kako dobro spominja danes 52-letni Venčeslav.

»Matej je prišel v apartma, govoreč, da atu iz ust teče kri. Stekli smo na plažo, da bi videli, kaj se je zgodilo, a niti pomislili nismo, da bi se lahko zgodilo kaj takšnega. Morda kak šok zaradi temperature vode ipd. Starejši sin me je med potjo miril, da zagotovo ni nič hujšega,« je dodala Romana.

Napoved, da bo rastlina

Reševalec iz vode je poklical nujno medicinsko pomoč, nato pa so ga z reševalnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico v Reko, kjer so opravili nujen poseg. Venčeslav je bil pred tem ves čas pri zavesti. »Zadnje, česar se spomnim, so besede medicinske sestre, ki je rekla, da so mi zadnji čas sneli prstan z roke, ker so mi začeli prsti otekati. Nato se spomnim še, da so mi nameravali sleči kopalke, a je zdravnik rekel, da ni časa in da naj jih prerežejo,« je nadaljeval hrabri možakar.

Po večurni operaciji pa šok. »Nevrokirurginja, ki ga je operirala, me je povabila na razgovor. Otroka nista smela zraven. Bila sem v šoku, nisem dojemala, kaj se dogaja. Razložila mi je, da ima četrto in peto vratno vretence prelomljeno in šesto poškodovano ter da bo po njenih predvidevanjih rastlina, tetraplegik. Da ne bo mogel niti dihati sam. To je ponovila kakih štiri- do petkrat.Še danes se spomnim, kako je vprašala, ali se zavedam, kaj to zame pomeni. Jaz pa sem samo odvrnila, da ja. Da bomo že nekako …« je ganljivo pripovedovala Romana.

Osebni arhiv

In res so. Časa za razmišljanje ni bilo veliko. Najprej so sledili postopki prestavljanja. Venčeslava, ki je bil sicer še vedno v komi, a se je njegovo stanje stabiliziralo, so po nekaj dneh kljub prvotni prepovedi z reševalnim vozilom vendarle lahko prepeljali iz Hrvaške domov v Slovenijo, v mariborski klinični center. Pomoč ji je ponudil takratni primarij v reški bolnišnici, po spletu okoliščin Slovenec. Vse stroške, razen operacije, so morali kriti sami. Nato pa so v Mariboru ugotovili, da je v reški bolnišnici staknil pljučno bakterijo, zaradi česar je moral biti dolgih sedem mesecev v izolaciji.

Mlajši sin jo je spraševal, ali je ati umrl

Več v Štajerskem tedniku