Arhiv Štajerskega Tednika

Čeprav je prišel na delo, bivanje v Sloveniji opisuje bolj kot podarjene počitnice. Mladi direktor razvojne agencije občine Trostjanec, sicer pa mož in oče osnovnošolca, je namreč eden tistih meščanov, ki mesta, od ruske meje oddaljenega zgolj deset kilometrov, ni zapustil, odkar se je začela vojna. Zaradi bližine meje mu je bilo takoj jasno, da jih bodo okupirali Rusi.

Topili sneg za kapljico vode

»In res so se že v zgodnjih jutranjih urah 24. februarja mestu približevali tanki, v soseščini je izbruhnila bitka, pri nas pa je bilo opaziti premikanje vojaške opreme, le da nas to še ni zelo vznemirilo, saj smo sprva mislili, da gre za ukrajinsko vojsko. A v resnici je bila ruska, saj na njej ni bilo oznak. Naslednje jutro so se po ulicah že vozili sovražnikovi tanki, Rusi pa so mesto povsem okupirali dva dni po začetku vojne,« se spominja.

 Takoj so vzpostavili svojo oblast ter izropali trgovine, lekarne in bankomate. Že videno in slišano, bi lahko rekli ob njegovi pripovedi, saj so v našem spominu še kako žive podobe vojne na Balkanu. »Ker so bile trgovine izpraznjene, so se ljudje rešili z zalogami, ki so jih imeli, kruh pa so pekli prostovoljci, večinoma v šolskih menzah. Šele čez čas je vodstvo občine v izgnanstvu, zaradi varnosti je moralo zapustiti mesto, organiziralo dostavo hrane in ostalih nujnih stvari, pri čemer so se izkazali zlasti prostovoljci, ki so za dostavo tvegali lastna življenja.

Preberite več v Štajerskem Tedniku