Matej Simčič

Poznamo bolj in manj invazivne vrste. Invazivne tujerodne rastline lahko oblikujejo velike sestoje in so zato zelo opazne. Največkrat se najprej ustalijo na t. i. ruderalnih rastiščih, ob cestah, v mestih, na gradbiščih, kjer je človek odstranil prvotno rastlinje in jim omogočil razrast. A ruderalna rastišča so lahko le odskočna deska za tujerodne rastline, ki se lahko od tam postopoma razširijo tudi v (pol)naravna območja, kjer so vplivi na biotsko raznovrstnost bistveno večji.

Za zdaj sicer še vedno samo točkovno, a v Sloveniji se poleg vseh tujerodnih vrst spoprijemamo tudi s srčastolistnim pontederijem. Gre za okrasno rastlino, ki jo v Sloveniji in Evropski uniji prodajajo v trgovinah za akvaristiko.

Prvi uradni podatek o najdbi te vrste v Sloveniji sega v leto 2001, ko so jo na raziskovalnem taboru študentov biologije (RTŠB) s sedežem v Semiču odkrili nekje v porečju Radeščice. Leta 2013 je bil objavljen članek v reviji Hladnikia, ki je omenjal nova najdišča te vrste, tudi v dolini reke Soče, najdišče v Beli krajini pa je bilo napačno opisano.

Avgusta 2021 smo na svoje veliko (negativno) presenečenje vrsto odkrili v vasi Golek pri Dragatušu. Raste v vaškem kalu in tudi v bližnjem nekdanjem glinokopu, ki je desetletja po opustitvi nekdanje rabe zelo pester habitat za vodne in obvodne živali. Leta 2024 smo testirali metode odstranjevanja te rastline iz glinokopa, vendar je rastlina letos spet prerasla vodno površino in brežino. Vse kaže, da je vrsto zelo težko, če ne celo nemogoče odstraniti iz (pol)naravnih habitatov.

Zaradi majhnega števila (za zdaj znanih) lokacij so možnosti za širjenje te vrste omejene, nikakor pa ne smemo pričakovati, da se vrsta ne bo širila. Spet se kaže, da je veliko lažje že v osnovi preprečiti naselitev vrste kot jo potem odstraniti. S svojim invazivnim širjenjem zaseda prostor domorodnim rastlinam in živalim.

Matej Simčič, Zavod RS za varstvo narave