Osip Šest: Belokranjec, ki je zaznamoval slovensko gledališče
Osip (Josip, Jožef) Šest, režiser, scenarist, pedagog, prevajalec, pisatelj; rojen 23. julija 1893 v Metliki, umrl 22. maja 1962 na Golniku
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rodil se je 23. julija v Metliki in bil krščen za Jožefa. Pozneje se ga je prijelo ime Josip in končno Osip. Oče Andrej je bil nadučitelj v Metliki, mati Marija (rojena Andolšek) pa pred poroko prav tako učiteljica.
Zaradi očetove službe so se večkrat selili in je Osip Šest tako osnovno šolo obiskoval v Krškem ter v Cerknici. Nadaljeval je na realki v Ljubljani, kjer je leta 1911 obiskoval tudi Enoletni gledališki tečaj, ki ga je vodil legendarni Milan Skrbinšek. Leta 1913 je zaključi tudi dunajsko Ottovo gledališko šolo. Še isto leto (16. februarja) je dobil priložnost poskusnega nastopa v gledališču. Leto pozneje – 1914 – je postal redni član ljubljanskega gledališča. V počitnicah 1913 in 1914 je nastopal v nemškem Sommertheatru ter Litomeřicah in Chomoutovu na Češkem. Sodeloval je na večji turneji gledališča po Istri, Trstu, Gorici in po Gorenjski, Štajerskem ter Dolenjskem. Nastopal je tudi na Češkem.
Ob pričetku 1. svetovne vojne je bil vpoklican in poslan na rusko fronto, kjer je leta 1915 padel v ujetništvo. Po oktobrski revoluciji se je vključil v sovjetsko družbeno življenje in se zaposlil v gledališču v Rjazanu in potem še v Moskovskem narodnem domu. Tu se je seznanil tudi z gledališčem Konstantina Sergejeviča Stanislavskega, utemeljitelja modernega gledališča. Gledališčniki ga postavljajo ob bok Einsteinu, saj naj bi uvedel tako revolucionarne spremembe v gledališču kot Einstein v fiziki ...
Po povratku v domovino je bil leta 1919 je angažiran v obnovljeno Narodno gledališče v Ljubljani in že v sezoni 1920/21 postal eden glavnih igralcev in režiserjev v Drami. Ustvaril je preko 60 igralskih likov, po letu 1925 pa je le še režiral. Na različne odre slovenskih gledališč je času svojega ustvarjanja postavil tako dela svetovno znanih ustvarjalcev (Shakespeara kar 13x …), kot tudi domačih velikanov: Cankar, Kraigher, Majcen, Šorli, Novačan, Župančič, Grum, Kreft, Golia).
Med obema vojnama in do konca druge vojne je predaval gledališko igro in recitacijo na Konservatoriju glasbene matice in pozneje tudi na Akademiji za glasbo, operno dramaturgijo, režijo in dikcijo. Vodil je tudi dramsko šolo Združenja gledaliških igralcev. Leta 1923 se je poročil s češko igralko v ljubljanskem gledališču Nano Wintrovo, ki so jo kljub veliki priljubljenosti staro komaj 40 let upokojili, kar jo je zelo prizadelo. Po njeni smrti 1958. leta pa se je Osip drugič poročil s Heleno Svetlin.
Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ustvarjalno delo, je treba omeniti vsaj diplomo francoskega ministrstva za prosveto v Parizu, ki jo je dobil leta 1925, in seveda Prešernovo nagrado leta 1953. Belokranjsko muzejsko društvo mu je na nekdanje šolsko poslopje postavilo spominsko ploščo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
