B. G.; splet

Tudi tisti, ki ne spremljajo redno slovenske narodnozabavne glasbe, so verjetno že slišali skoraj ponarodelo pesem Deželica sonca in grozdja. Uglasbil jo je Lojze Slak, izvajajo jo Fantje s Praprotna, besedilo pa je napisala komaj 15-letna Fanika Vlašič (po domače Fanika od Doljnjih Kraljev). Pesem je bila prvič objavljena v Kmečkem glasu leta 1962 – brez honorarja in nagrade – a je kmalu osvojila srca poslušalcev.

Deželica sonca in grozdja 

Deželica sonca in grozdja,
ti meni najdražji si kraj,
vedno, ko daleč bom zdoma,
rad se bom vračal nazaj! 

Na hribčkih se hrami bleščijo,
bele tam breze šume,
nageljni v oknih dehtijo,
ko lastovke spet prilete. 

Na jesen, ko listje odpada,

sladko nam grozdje zori,
vino iz mošta postaja,
vinski se praznik slavi!

B. G.; splet

Fanika je prvo pesem ustvarila pod mentorstvom sosede Bare Komančeve (Barbare Husič, roj. Peteh iz Velikih Sel), v tistem času najbolj prepoznavne ljudske pesnice v adlešiškem okolju. Nekateri so menili, da je bila Barina pomoč ključnega pomena, a Fanika je s kasnejšim ustvarjanjem nedvomno dokazala svojo samostojno in izvirno ustvarjalno moč. 

Otroštvo in literarna radovednost

Že v osnovni šoli v Adlešičih je izstopala po ljubezni do branja in pisanja. Ljubezen do besed ji je privzgojil oče, ki je iz farovža pogosto prinašal časopis Večernice. Fanika je nastopala na vseh proslavah in dogodkih v domačem kraju ter kmalu dokazala izjemen talent za pisanje kratkih črtic in besedil za narodnozabavne pesmi. 

B. G.; splet

Sodelovanje z Lojzetom Slakom

Prva objavljena pesem Bela krajina je pritegnila pozornost mladega glasbenika Lojzeta Slaka. Ker uredništvo ni imelo natančnega naslova, je pismo preprosto naslovil: Fanika Vlašič, Bela krajina. Kljub temu je pismo prišlo do nje – po šestih mesecih. Slak je predlagal spremembo naslova v Deželica sonca in grozdja, s čimer se je začelo dolgoletno sodelovanje. Prvih sedem let je pisala izključno za njegov ansambel in ustvarila vrsto uspešnic, med njimi Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki, Glas harmonike in mnoge druge.

Obsežen ustvarjalni opus

V svoji ustvarjalni karieri je napisala več kot 700 avtorskih del, od tega je bilo več kot 650 tudi uglasbenih. Sodelovala je z vsaj 70 ansambli in posamezniki – od Tonija Verderberja in Franca Miheliča do Modrijanov, Vasovalcev, Speva in številnih drugih.

Njeno delo je bilo globoko zakoreninjeno v ljudski tradiciji, predvsem belokranjski, in prežeto z ljubeznijo do domačih krajev. Najraje je pisala besedila za valčke:

»Sem človek globokih čustev, ljubiteljica narave in vsega lepega …«
(iz knjige Dozorele sanje, 2010)

B. G.; splet

Nagrade in priznanja

Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugim:

Souvanova nagrada za življenjsko delo (1999)

Staretova nagrada za kakovost pisanja besedil (2001)

Plaketa Otona Župančiča – največja občinska nagrada za kulturne dosežke (2008)

Več kot 20 prvih nagrad na festivalih narodnozabavne glasbe (Vurberk, Ptuj, Števerjan, Graška gora, Lenart …)

25 zmag kot viža meseca in 2 kot viža leta na izboru Viža leta (2002–2010)

Navdih in osebni trenutki

Fanikin ustvarjalni navdih je pogosto izviral iz osebnih čustev. Njeno prvo besedilo je rodila neuslišana mladostniška ljubezen:

»Srečno pot ti zaželim, kamorkoli greš,
tudi če me zapustiš, brez slovesa greš.
Ti rečem srečno, srečno,
in še brez mene srečno!«

Veliko let kasneje je smrt moža Nika Požeka, uglednega kmetijskega strokovnjaka in nekdanjega župana Črnomlja, ovekovečila v pesmi Nekoč bova skupaj (uglasbil Rok Švab), s katero so Špadni fantje na Vurberku prejeli Šifrerjevo plaketo.

B. G.; splet

Zadnje počivališče

Fanika Požek počiva v Adlešičih ob možu Niku. Za sabo je pustila bogat opus, ki je postal del kulturne dediščine Bele krajine in slovenske glasbene zgodovine. Njene pesmi bodo še dolgo grele srca poslušalcev – tako doma kot po svetu.