N. Štampohar

Le dva dni pred vojno v Sloveniji je v Rimu sedla v letalo in odšla tja, kamor jo je vleklo srce, vse odkar je pri 12 letih v domači župniji v Šentrupertu prisluhnila predavanju kaplana Jožeta Mlinariča, ki je bil prav tako misijonar v Afriki, v Burundiju.

Že takrat je vedela, da bo misijonarka v Afriki. Osnovno šolo je končala v domačem Šentrupertu, še vedno se z veseljem spominja ur slovenščine pri profesorju Jožetu Zupanu. Nato je na pobudo domačega župnika Naceta Kusteca, nekdaj misijonarja v Indiji, odšla na duhovne vaje za odraščajočo mladino, kjer je imela prve stike s sestrami salezijankami – in njena pot je bila začrtana.

Klic za misijone je bil jasen

Po osnovni šoli je odšla v hišo za mlada dekleta v Ljubljani, šolanje pa nadaljevala na poljanski gimnaziji. Nato je za dve leti odšla v salezijanski mednarodni noviciat v Castel Gandolfo pri Rimu, ki je znan tudi kot letna rezidenca papežev, kjer se je pripravljala za duhovni poklic in misijonsko delo.

In tam je vmes tudi nekajkrat srečala takratnega papeža Janeza Pavla II., ki pa ni bil edini papež, ki ga je srečala. Ko je že delovala v Afriki, je leta 2009 v Luandi srečala papeža Benedikta XVI., papežu Frančišku pa je leta 2019 med njegovo afriško turnejo v Mozambiku spekla – potico.

Leta 1984 je naredila prve redovne zaobljube in njena želja biti misijonarka se je izoblikovala v trdno prepričanje, da je to njen klic za vedno. Predstojnice reda Hčere Marije Pomočnice, don Boskove salezijanke, so jo pred študijem v Rimu za dve leti po zaobljubah poslale na pastoralno prakso, kjer je delala z mladimi in se pripravljala za delo v misijonu v Afriki, kamor je prvič stopila konec junija pred 34 leti – in od tam ni nikoli odšla. Delala je v dveh državah, najprej v Angoli, nato v Mozambiku.

Z veseljem dela za otroke

Angola je izjemno bogata z naravnimi bogastvi, ima diamante in nafto, a je v njej dolga leta divjala vojna, ki se še vedno odraža v posameznih spopadih, predvsem na severu države. Zato je v Angoli več deset tisoč beguncev, tudi sicer je tam huda revščina nekaj vsakdanjega.

Sestra Zvonka je dobila nalogo, da v državi vzpostavi tretji misijonski center – in od takrat jih je organizirala še kar nekaj. Pod njenim vodstvom so zgradili več cerkva, dnevnih centrov, vrtcev in šol, pod njenim okriljem se je izšolalo več deset tisoč otrok. In kadar šolaš otroke, šolaš tudi njihove starše, cele skupnosti. Prav to je razlog, da se sestra Zvonka tudi v zelo nevarnih ali nepredvidljivih razmerah ničesar ne boji.

»Za nami stojijo cele vasi. Cenijo nas in nas podpirajo. Točno vedo, kaj jim omogočamo in da zaradi nas živijo bolje. Zato nas ščitijo in nobeni hunti niti na misel ne pride, da bi nam kaj naredila.«

Zgodba se je ponovila v Mozambiku, kamor so jo poslali, da organizira šolanje, mladinske centre, katehezo in formacijo katehistov, še posebej pa pomoč beguncem, saj je bila takrat država v primežu državljanske vojne.

Zdaj deluje v Angoli

Zadnja tri leta pa je vnovič v Angoli, kjer je prevzela delo provincialne ekonomke in tajnice. V Angoli in Mozambiku je zaslužna za začetek projekta Botrstvo in za deset otrok skrbi tudi njena domača občina.

Da vse to zmore, da je težke zgodbe ne potisnejo povsem na tla, ima v srcu zapisane tudi zgodbe uspeha. Na začetku dela v Afriki so sestre dobile v oskrbo 200 podhranjenih otrok, ki so jih morale nahraniti in poskrbeti za osnovno varstvo. Bilo je grozno, se spominja sestra Zvonka. A eden izmed teh 200 dečkov na robu smrti je danes uspešen profesor v misijonski šoli. Ali pa deklica, sirota brez staršev, ki so jo vzeli pod svoje okrilje in danes v osnovni šoli uči dekleta angleščino.

Pogreša domače

Vse to so kamenčki v njenem božjem poslanstvu, ki se nizajo že od 90. let in za katere sestra Zvonka trdno ve, da jih bo še več. In ko jo vprašamo, v katerem jeziku misli in moli, brez obotavljanja pove, da je to portugalščina.

Kadar ima čas zase, ob nedeljah, ki jih namenja duhovnemu bogatenju, pa razmišlja v domačem jeziku. Domačnost pričara tudi celotni skupnosti sester, kadar je zadolžena za kuhanje. Takrat pripravi katero slovensko jed, vsekakor pa nekaj iz krompirja, veliko krompirja, se zasmeji.

V njeni pisarni se iz računalnika sliši radio Ognjišče, spremlja tudi domače novičarske portale. Seveda pogreša domači kraj in domače, ki pa jih z veseljem nagovori, da pridejo na prostovoljsko delo k njej, v Afriko. Tako so sestrini sinovi, njeni nečaki, že od blizu spoznali njeno misijonsko delo, prav tako pa tudi več drugih, ki jih je nagovorila s svojim izrednim čutom za sočloveka in usmerjala njihov entuziazem in mladostno zagnanost v pomoč revnim otrokom in mladim na afriški celini. Nam v domovini pa odpira obzorja za sprejemanje tujih in drugačnih kultur.