Osebni arhiv

To je predenj in pred njegovo družino postavilo številne izzive, omejitve in vprašanja, zato se je odločil, da bo s svojim zgledom ozaveščal sladkorne bolnike ali kogar koli z omejitvami, predvsem pa mlade, da se da marsikaj narediti in doseči. Za njim je nepozabna preizkušnja, saj je kot prvi človek s T1D v enem zamahu premagal celotno Slovensko planinsko pot, dolgo 686 kilometrov. Podvig, ki ga je poimenoval Sladka slovenska transverzala, pa je bil tudi dobrodelen.

»Lani sem z ultrakolesarskim podvigom do Nordkappa videl, koliko pozitivne energije in motivacije lahko sproži en ‘nor’ projekt. Stal sem pred odločitvijo, ali naj bo to enkratno ali nadaljujem poslanstvo – širiti zgled, dobrodelnost in ozaveščanje. Odgovor je bil jasen: gremo naprej. S Sladko slovensko transverzalo sem želel sporočiti, da lahko človek premika meje, tudi če ima omejitve, kot jih imam jaz s T1D. Marsikateri ne lahko obrneš v da,« zadovoljen pove Žiga.

· Žiga Papež pri Božičku

Magija arktičnega kroga

Tovrstni podvigi so za sladkornega bolnika izjemno zahtevni.

Osebni arhiv

»Na vsakih nekaj minut razmišljaš o glukozi, ali sem pojedel dovolj, ali je inzulina premalo ali preveč, kje bom lahko dopolnil zaloge, imam dovolj rezervne opreme, bo tehnologija, ki jo imam za kontroliranje in uravnavanje sladkorja v krvi, zdržala. Tveganja so realna – od hipoglikemij do hiperglikemij, kar je nevarno akutno in dolgoročno, še posebej pri ekstremni obremenitvi. Tudi najboljša tehnologija včasih odpove in takrat moraš mirno in hitro reševati situacijo,« pove.

Pol leta priprav

Na podvig se je pripravljal okoli pol leta. V kratkem času je moral osvojiti tek, gorništvo, tehnično plezanje in hojo z nahrbtnikom. »Trening je bil intenziven in strukturiran: tek v hrib in visokogorje, vaje z obremenitvijo na hrbtu, tudi simulacije dehidracije in dolgotrajne etape dan za dnem.«

Na pot se je podal z nahrbtnikom, ki je bil v začetku težak 5,3 kilograma, v visokogorju pa je zaradi zimske opreme teža narasla tudi čez 11 kilogramov.

»V njem sem imel vso diabetološko opremo: rezervni inzulin, infuzijske sete, CGM, potrošni material, merilnik krvi, malo rezervnih oblačil, osnovne higienske potrebščine in obvezno dežno zaščito,« našteje Žiga, ki je 687 kilometrov prehodil, pretekel in preplezal v 16 dneh in osmih urah, v povprečju približno 43 kilometrov in okoli 2.375 m vzpona na dan, vse skupaj pa je opravil 38.380 metrov vzpona in 39.970 metrov spusta.

Spal je večinoma v kočah, dvakrat pa so mu pomagali domačini, med drugim mu je prenočišče ponudila tudi družina otroka s T1D.

Vzponi in padci

In kako je nadzoroval bolezen in prehrano? »Prvih deset dni je šlo odlično. Potem sem zbolel, kar je prineslo višje sladkorje, slabšo regeneracijo, krče, slabši spanec, takrat sem bil telesno izpraznjen in motivacijsko na dnu. Najboljša rešitev je bila psihologija t. i. malih zmag: topla kava, sončni žarek, lep razgled – in greš dalje,« pripoveduje.

Koče večinoma ponujajo hrano z veliko ogljikovimi hidrati, kar za T1D ni idealno, zato je marsikaj prilagodil ali izpustil in jedel bolj »dolgočasno, a zanesljivo«. »Glukozo sem spremljal s CGM, odmerek prilagajal z inzulinsko črpalko, kadar tehnologija ni delala, pa sem uporabljal merilnik za merjenje glukoze v kapilarni krvi ter ubral počasnejši in previdnejši tempo.«

Na poti ni bil vedno in povsem sam, spremljali so ga prijatelji, naključni planinci, partnerji projekta ter seveda njegova Erika in družina, ki mu dajejo neomajno podporo, saj vedo, da ga takšni projekti izpopolnjujejo in da z njimi prinaša nekaj dobrega tudi skupnosti. »Vsako srečanje mi je prineslo novo energijo in me dobesedno odneslo čez etapo. Popolno presenečenje je bilo srečanje z očetom Sandijem pod Kredarico, to je bil zagotovo eden najlepših trenutkov,« se spominja.

Osebni arhiv

Prvi tabor za otroke s sladkorno boleznijo tipa 1

Kot že zapisano, je bil projekt tudi dobrodelen, saj je Žiga Papež zbiral denar za prvi tabor za otroke s sladkorno boleznijo tipa 1, ki je bil ta konec tedna v Taboru Mojca v Dolenjskih Toplicah. Udeležilo se ga je 23 otrok, zanje so skrbeli štirje mentorji, v zakulisju za logistiko pa Erika.

»Na našem športno-izobraževalnem taboru Sladek lajf so bile glavna tema osnove gibanja. Bilo je nepozabno, otroci so domov odšli bogatejši za znanje in izkušnjo skupnosti, jaz pa z iskreno hvaležnostjo do otrok in staršev. V vseh tistih trenutkih, ko sem se trudil in tudi trpel v gorah, sem imel pred očmi prav to, da zgodba dobi smisel v prihodnosti, pri mladih,« poudari.

Ljudem s sladkorno boleznijo želi položiti na srce, da čeprav je bolezen dosmrtna in so na poti različna obdobja, predvsem pa težek začetek, se potem, ko pridejo prave informacije, pravi ljudje, navade in pravi vzorniki, življenje zelo umiri in postane znova »tvoje«. »Iskreno verjamem, da ti lahko sladkorna bolezen da celo več, kot vzame. Postaneš mojster svojega telesa, discipline in poguma. To je lahko tudi dar in priložnost, da odkriješ svojo moč!«

Če vas zanima, ali Žiga Papež že snuje nove izzive, lahko zapišemo, da jih v prihodnjem letu načrtuje več, o njih bo pisal na svoji FB-strani Sladek lajf. »Lahko vam zaupam le to, da ambicija ostaja enaka – premikati meje, navdihovati skupnost in ustvarjati dobrodelne zgodbe,« doda.