Arhiv DL

V 6. A-razredu je bilo dvanajst fantov, od tega kar sedem Andrejev, in vsi so se bali profesorja latinščine. Danes v osnovni šoli ni več latinščine, in odkar se maše v slovenskih cerkvah berejo v slovenščini, latinščino bolj kot ne v vsakdanjem življenju uporabljajo le še zdravniki. In tudi teh, tako kot nekoč Andrejev, ni nikoli preveč. Vedno jih manjka.

Po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev Slovenija med državami Evropske unije ravno ne blesti. Po zadnjih dostopnih podatkih OECD jih ima 3,3, povprečje držav Evropske unije pa znaša 4 zdravnike na tisoč prebivalcev.

Od nikoder ne poročajo, da bi imeli zdravnikov preveč. Statistični podatki kažejo, da njihovo število stalno raste. V zadnjih desetletjih se je njihovo število več kot podvojilo, medtem ko prebivalstvo v državah Evropske unije prej stagnira kot raste. Če spomin ne vara, se pred tremi ali štirimi desetletji ni govorilo toliko o pomanjkanju zdravnikov kot danes in tudi o čakalnih vrstah ne. Če si prišel k zdravniku ob šestih zjutraj in ne ob petih, ko je sestra začela pobirati zdravstvene knjižice, si na obravnavo čakal do treh ali štirih popoldne, a na vrsto si prišel še isti dan. Ko je zdravnik pozno popoldne slekel haljo, je bila čakalnica prazna, čakalna vrsta počiščena do zadnjega pacienta.

Seveda zdravstva tistega časa ne gre primerjati z današnjim. Marsikoga, ki mu takrat ni bilo rešitve, danes pozdravijo z rutinskim posegom. Zdravstvo je v tem času izjemno napredovalo, se izjemno podražilo in potrebuje tudi bistveno več strokovnega kadra. Zdravstvenemu osebju se za zdaj še ni treba bati, da jim bodo delovna mesta odvzeli roboti in umetna inteligenca.

In dokler bo tako, bo zdravnikov primanjkovalo. Dokler bo zdravnikov primanjkovalo, bodo s tem nezadovoljni pacienti, njihovo pomanjkanje bodo za opozarjanje nase izkoriščali politiki in to dejstvo bodo po potrebi tudi zdravniki izkoriščali za opozarjanje na slabe ali nevzdržne razmere v okolju, v katerem delajo. Brez težav bodo še naprej, tako kot trenutno v Trebnjem, ob težavah grozili z odpovedjo, z odhodom v bolj zdravo delovno okolje, mogoče k zasebnikom. Zakaj to počno? Ker lahko. Ker zdravnike druga služba čaka za prvim vogalom. Ni jim treba biti tiho kot nekim drugim zaposlenim v neki drugi panogi.

Je s tem kaj narobe? Je in ni. Ni, če to pripelje do ureditve ali izboljšanja razmer. Je, če se z njihovim izsiljevanjem zdravstvena oskrba v nekem okolju poslabša in posledice pogosto tudi politično spodbujenih konfliktov padejo na pleča pacientov. Ko bo zdravnikov preveč, bo vse drugače. Ampak nič ne kaže na to.