Mojca Žnidaršič

Kakršno koli nasilje – psihično, fizično, spolno ali ekonomsko – je nesprejemljivo in nedopustno, poudarja Novomeščanka Vesna Draginc, ko v času med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ima skoraj petindvajset let izkušenj dela z ljudmi, ki so doživeli različne stiske in potrebovali različne pomoči. Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, doda.

S številnimi težkimi in bolečimi zgodbami žensk in otrok, ki so doživljali nasilje v družini, pa tudi z naraščajočimi oblikami vrstniškega nasilja med otroki in mladostniki se 44-letna magistrica socialnega dela srečuje že vse svoje poklicno življenje. Sprva skoraj enajst let kot policistka in kriminalistka, nato sedem let na centru za socialno delo, kjer je delala na področju varstva otrok in družine, zatem pa več kot pet let kot strokovna delavka v programu Varna hiša, kamor sprejemajo ženske in otroke – žrtve nasilja.

Od začetka letošnjega leta je vključena v socialnovarstveni program Reset, namenjen otrokom in mladostnikom, ki povzročajo nasilje in vrstniško nasilje. Oba programa izvaja novomeško Društvo življenje brez nasilja, s katerim je sodelovala že v času študija na ljubljanski fakulteti za socialno delo in v katerem je več kot deset let vodila tudi skupino za samopomoč za ženske žrtve nasilja.

»Izkušnje, ki sem jih pridobila z delom na policiji in centru za socialno delo, v programih Društva življenje brez nasilja in različnih dodatnih izobraževanjih, se dopolnjujejo in nadgrajujejo. Tako sem denimo ženskam, žrtvam nasilja, lažje pojasnila različne postopke na policiji, centru za socialno delo, sodišču oziroma jih pri tem vodila,« pripoveduje Draginc.

Opaža, da je zadnja leta veliko prefinjenega, prikritega psihičnega nasilja, kot so manipulacije, žalitve, poniževanje, ki pa ga je treba prepoznati in videti.

Posebno pozornost vseskozi namenja otrokom in mladostnikom, zato izvaja različne delavnice in predavanja po vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter dijaških domovih o odnosih, oblikah nasilja, o tem, kako in kam po pomoč, o varni rabi interneta. Sicer organizira in vodi predavanja tudi za učitelje in starše, sodeluje na različnih dogodkih za strokovno in laično javnost.

»Pomoč potrebujejo žrtve in tudi tisti, ki nasilje izvajajo. Skrb vzbujajoče je, da se je velik del nasilja preselil na splet, ki je danes za mlade postal nekako stvarni svet. Ne moremo jih odvrniti od pametnih telefonov, družbenih omrežij, lahko pa jim damo jasne informacije, kako se ti uporabljajo, kaj pomeni, če nekoga na spletu užalimo ali objavimo neprimerne posnetke, tudi posnetke nasilnega vedenja, in kako hitro lahko potujejo te informacije,« poudari.

Ob tem poudari pomembno vlogo staršev. »Pri nas lahko mladostniku ponudimo varen prostor, se z njim pogovarjamo, nimamo pa vpliva na domače okolje. Nasilje se ne rešuje z agresijo, fizično ali psihično. Naj ne bodo preponosni in naj poiščejo strokovno pomoč in podporo, če jo potrebujejo.

Poiskati pomoč ni sramotno, je pogumno. Tudi takrat, ko imajo sami težave z nasilnim vedenjem. Če teh vedenjskih situacij ne spreminjaš, se samo ponavljajo, tudi generacijsko gredo naprej. Naj bodo zgled svojim otrokom, kako se rešujejo težave,« svetuje Draginc.

V zadnjih letih ustvarja tudi za najmlajše, piše pravljice oziroma življenjska vodila, ki nagovarjajo tudi odrasle, navdih pa išče v življenjskih zgodbah, s katerimi se je srečala na svoji poti.

Prva otroška slikanica Palček Migetalček in čarobni čeveljčki, ki jo je v samozaložbi izdala pred tremi leti, sporoča, da se moramo zavedati, da je vedno nekje nekdo, s katerim se lahko pogovorimo, kadar je težko. Decembra letos, pred božičem, bo izšla druga z naslovom Palček Migetalček na obisku, v kateri glavni lik popelje bralca k umirjanju in v deželo prijetnih sanj.

Sprostitev in pozitivno energijo črpa v jutranji meditaciji, naravi in ustvarjalnosti. Rada kolesari, za sabo ima dva nekajdnevna podviga; s kolesom, opremljenim s potovalnimi torbami, se je odpravila od Splita do Korčule ter od izvira reke Drave v bližini italijanskega mesteca San Candido na Južnem Tirolskem do Slovenskih Konjic, prihodnje leto pa se bo podala po Albaniji.

Kar nekaj držav je prepotovala tudi z nahrbtnikom na rami – Šrilanko, Vietnam, Malezijo, Oman, Gruzijo, Armenijo, Abhazijo … »Sem minimalističen človek. Vse, kar potrebuješ, nosiš s sabo in to mi je kot prispodoba za življenje – da si pristen, iskren, da se povezuješ. Pomembnejši kot materialne dobrine so mi notranji mir in kakovostni odnosi,« še doda Vesna Draginc.