M. Ž.

Nekdo, ki slavi častitljiv jubilej. To je Vera Jurečič, čila gospa, ki, kot pravi, recepta za dolgo življenje pravzaprav nima. »Lahko vam povem le to, da sem vseskozi veliko delala, sicer pa nič posebnega,« smeje pripomni.

Veri se njena leta, roko na srce, prav nič ne poznajo. Še vedno skrbi sama zase, pere in obesi perilo, na vrtu opravi manjša dela, če je treba, tudi skuha, sicer pa za to poskrbita sin Rafko in njegova družina. Skupaj živijo v hiši, ki sta jo postavila s pokojnim možem Tonetom, hči Vera pa s svojo družino živi v Trbovljah. »Zelo lepo se razumemo. To je največ vredno,« zadovoljno pove. Vesela je obiskov, še posebno šestih vnukov in pravnuka. »Novega družinskega člana pa pričakujemo konec marca prihodnje leto,« nam zaupa.

Čas si rada krajša z reševanjem križank, pravi, da ji bistrijo um, in glede na to, kakšen spomin ima, bo to zagotovo držalo. Prebira različne časopise in revije, med drugim je dolgoletna naročnica Dolenjskega lista. Tudi zdravje ji dokaj dobro služi, to, da ima zdravila za uravnavanje pritiska, skoraj ni omembe vredno, pri hoji pa si pomaga s palico, saj je pred leti prestala operaciji obeh kolen.

Osebni arhiv

Z družino izgnana v Nemčijo

Vera Jurečič se je na Bregah v družini Škrabčevih rodila 22. oktobra leta 1925. Bila je prva od šestih otrok, za njo so se zvrstili Elka, Ivanka, Sonja, Franc in Marica. Doma so imeli manjšo kmetijo in gostilno, ki jo je kasneje nasledil pušelšank oziroma osmica.

»Ravno dobro sem končala osnovno šolo in bi se morala iti učit v trgovino v Leskovec pri Krškem, ko so našo družino leta 1941 izgnali v Nemčijo. Najmlajša sestra je bila stara komaj sedem mesecev. Najprej smo bili izseljeni v Rieso ob reki Elbi na Saškem, nato pa premeščeni v taborišče v Lichtenberg v bližini Freiberga. V Freibergu je bil tudi rudnik, v katerem so delali moški, ženske pa smo morale služiti po kmetijah ali kjer so nas pač potrebovali. Delala sem tudi kot varuška v nekem evangeličanskem župnišču, konec vojne pa dočakala na kmetih,« se spominja enega najtežjih obdobij svojega življenja.

»Imeli smo veliko srečo, da smo se po koncu vojne vsi vrnili domov, tudi stric in hlapec, ki sta živela z nami. Prišli smo s prvim vlakom, ki je organizirano pripeljal izgnance iz Nemčije v Slovenijo,« pripoveduje. V domači hiši so našli še kočevarsko družino. »Nekaj časa smo potem živeli kar skupaj, k sreči smo s sabo pripeljali tudi velik zaboj krompirja in mama je kuhala za vse, da nismo bili lačni. Potem so Kočevarje, ki so ostali, zbrali v leskovški šoli, jih popisali in poslali naprej. ‘Naši’ so imeli sinova v Ameriki in čez čas smo dobili pismo zahvale enega od njih s sporočilom, da so varno prispeli k njima. Tudi njim ni bilo lahko, bili so prav tako izseljeni kot mi.«

Povojna leta so bila težka, vladala je revščina, se spominja. Družina je živela skromno, obdelovali so tisto malo zemlje, ki so jo imeli, Vera pa je z mamo hodila tudi v tabrh, da sta zaslužili nekaj denarja.

Osebni arhiv

Selitev v Trbovlje in nazaj na Brege

Leta 1953 se je poročila z dve leti starejšim sovaščanom, mizarjem Tonetom Jurečičem, ki je umrl eno leto prej, preden bi praznovala diamantno poroko. Živela sta v Trbovljah, kjer je dobil zaposlitev. Sprva je delal v rudniku, kjer so prav tako potrebovali mizarje, in nato do upokojitve v tamkajšnji tovarni pohištva. Vera je gospodinjila ter skrbela za hčerko in sina, pazila pa je tudi na nečakinji, hčerki moževega brata. Še posebno ji je k srcu prirasla mala Lijana, ki je s sestrico zaradi mamine bolezni prišla k njim, stara še ne leto dni.

S Tonetom sta se redno vračala na Brege, njegov oče jima je namreč podaril nekaj zemlje, na kateri sta si počasi ob koncih tedna gradila nov dom, hkrati pa mu pomagala na kmetiji. »Nazaj sva se preselila leta 1983. A je začetek otežila bolezen moža, ki je obležal zaradi velikih težav s hrbtenico. Ko je okreval, smo pa začeli kmetovati. Med drugim smo gojili tudi jagode. Kar dobro nam je šlo, razen tistega leta, ko se je zgodila nesreča v Černobilu. Čez noč so nam vse propadle,« pove.

Veliko praznovanje

Vera Jurečič je rada med ljudmi, med vaščani. Ti so jo na njen rojstni dan presenetili s prisrčnim sprejemom, ki ga ne bo nikoli pozabila. »Tekle so mi solze veselja, bilo je res neverjetno, veliko slavje. Vsa vas je prišla, tudi krški župan Janez Kerin. Dobila sem toliko rož, da nisem vedela, kaj bi z njimi. Med drugim so mi podarili veliko kovinsko vrtnico. Vrtnice so moje najljubše cvetje,« še po dobrem mesecu dni vsa ganjena pripoveduje Vera, ki je visoki življenjski jubilej nato praznovala še z družino na kmečkem turizmu v Podbočju. Kakšnih posebnih želja nima, le da bodo vsi njeni zdravi in srečni.