osebni arhiv Kristina Hlebec

Prvotno so prireditev načrtovali za nedeljo, 16. marca, a so jo zaradi slabega vremena prestavili na soboto, 22. marca.

»Hvaležna in obenem tudi presenečena sem nad to zelo lepo gesto. Velikokrat zaslediš, da se se za koga zbirajo sredstva. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom kdaj sama znašla v tej situaciji, da bom potrebovala pomoč,« je za Dolenjski list povedala Kristina Hlebec, ki je sredi januarja izgubila moža Davorina.

Nedokončana hiša

Gradila sta skupno življenje in imela veliko načrtov. Vlagala sta v prenovo hiše, zdaj pa se je vse nekako ustavilo. »Naša hiša je nedokončana. Veliko materiala doma stoji. Zgornja kopalnica je nedokončana. Stiskamo se v eni spalnici in otroški sobi, drugi prostori še čakajo, da se jih uredi. Težava je, da hiša ni naša, ampak je v lasti tasta, s katerim pa nismo v najboljših odnosih. Dokler je bil mož živ, je bil on tisti, ki je bil nekakšna vez. Tast nam je zdaj rekel, da v hiši ne smemo več delati naprej. Kar pričakuje, da bomo šli od tukaj. Vendar to je naš dom, v katerega sva z možem vlagala, odkar sva bila skupaj. Tudi otroci so Davorinu, ki je bil mojster za vse, pomagali pri nekaterih delih. To je bil njihov skupen projekt, ki so se ga vsi zelo veselili,« s solzami v očeh pripoveduje Kristina, ki je zaskrbljena, ali bodo imeli še streho nad glavo. »Že tako imam dovolj drugih stvari, pa se moram še s stanovanjskim vprašanjem ukvarjati. Dejstvo je, da bom morala do kruha spraviti štiri otroke. Še sanja se mi ne, kako mi bo to uspelo, ampak nekako bom že zmogla. Za otroke bom naredila vse,« je odločena Kristina, ki se trudi ostati močna za svoje otroke.

Kdor se dogodka ne more udeležiti, pa bi rad vseeno pomagal, lahko svoj prispevek nakaže na račun Kolesarskega kluba Dolenjska balanca.
TRR: SI56 0297 1025 3348014
Koda: CHAR
Namen: Dobrodelno kolesarjenje in pohod 2025/otroci

Otroci so ga imeli za vzornika

Nepričakovana izguba moža jo je močno pretresla. Kot pravi, še vedno kar čaka Davorina, ki ga je imela neizmerno rada, da bo vstopil skozi vrata. A ve, da se to nikoli ne bo več zgodilo. »Grem počasi korak za korakom. Ne delam si nobenih načrtov za naprej. Vsak dan si sproti zastavljam cilje, da zjutraj vstanem, uredim otroke za šolo, jim potem skuham in popoldan razpeljem po aktivnostih.«

Preberite še ...

· Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Tudi otroci težko razumejo, da so za vedno ostali brez očeta, s katerim po počeli marsikaj. »Ravno danes zjutraj me je najmlajši, ki še nima tri leta, vprašal, kje je oči. Težko je. Starejši sin ima 11 let, Davorin ga je veliko naučil. Ko se je zunaj kaj delalo, so kot ena klapa tiščali skupaj,« pripoveduje Kristina, ki moža opisuje kot zelo dobrega, pridnega, delovnega in srčnega človeka. Vedno je priskočil drugemu na pomoč. Po njenih besedah so mu otroci pomenili vse na svetu. »Za otroke je bil kot nek vzornik.«

Demone, ki jih je imel v sebi, nista uspela pregnati

A imel je težave, s katerimi se ni znal pravilno soočiti. »Večkrat mi je rekel, da bo končal svoje življenje. Tudi prijateljem je to govoril, a pogosto takrat ni bil ravno trezen, zato ga niso jemali resno. Videla sem, da so zadeve šle že malo čez rob in sem šla tudi sama do zdravnikov in do terapevtov, da bi mu pomagala. Sam namreč ni hotel slišati, da bi si poiskal strokovno pomoč. Zatrjeval je, da tega ne potrebuje. Povsod so mi dejali, da dokler se sam ne bo odločil, potem zdravljenje nima smisla. Veliko sva se pogovarjala o tem, a očitno to ni bilo dovolj. Demone, ki jih je imel v sebi, nisva uspela pregnati in so bili zanj premočni,« pravi Kristina, ki bi dala vse, da bi lahko znova objela svojega moža.

Niso ostali sami

V teh težkih trenutkih je hvaležna za vso podporo. Na začetku je imela občutek, da je sama, da so povsem pozabljeni, a zdaj vidi, da temu ni tako. »Številnim ljudem je mar za nas. Tudi otroci to opazijo, kar se mi zdi, da je najpomembneje,« še dodaja.

Denar, ki ga bodo zbrali prihodnjo soboto na dobrodelnem kolesarjenju, bo šel za potrebe teh štirih otrok, da bi se jim omogočilo karseda normalno življenje.