80 let zaslužnega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja
Ob 80-letnici zaslužnega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja so škocjanskega rojaka in častnega občana včeraj slovesno sprejeli v novem kulturnem hramu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Župan Jože Kapler mu je čestital za okrogel življenjski jubilej in mu v imenu občine podaril umetniško sliko, Hočevarjev portret, delo novomeškega slikarja Sama Kralja.
»80 let je lepa in častitljiva starost, za katero smo vsi Bogu hvaležni. Od leta 1945, ko ste se rodili v Jelendolu, ste doživeli in preživeli vihravi čas po drugi svetovni vojni. Tudi usoda odraščanja brez očeta vam je gotovo dala določen pogum, krepkost in vztrajnost, da ste postali čvrst duhovnik in ste sledili vrednotam svojih staršev, kmetije in Škocjana. Glas Slovenije ste ponesli širom po svetu, zlasti med službovanjem v Beogradu. Z zasluženo upokojitvijo ste se vrnili v rodno Slovenijo. Želimo vam še naprej krepkega zdravja in da bomo deležni še marsikaterih vaših lepih pridig v Škocjanu ali na Stopnem,« je dejal škocjanski župan.
Ponosni na rojaka
Čestitki so se pridružili tudi škocjanski župnik Tone Dular, direktorica občinske uprave mag. Claudia Jerina Mestnik, Franci Smrekar, pa upokojeni baritost ljubljanske Opere Zdravko Perger ter mladi pianist Vid Pleterski – slednja sta slavljenca (in vse ostale) razveselila tudi s čudovitimi glasbenimi točkami, med drugim z Ave Marijo.
V prijetnem klepetu so se vsi skupaj celo posladkali z odličnimi krofi, ki jih je spekla Milena Smrekar, članica Društva podeželskih žena Škocjan, ter ob koncu nazdravili s Smrekarjevo vinsko kapljico.
Rad vrača v Škocjan
Slavljenec Stanislav Hočevar je bil čestitk in pozornosti zelo vesel. Ob različnih priložnostih se rad vrača v Škocjan in se veseli njegovega napredka. Tudi novega kulturnega centra, ki ga je pred dobrim letom celo blagoslovil.
Hočevar je včeraj presenečeno zrl v svoj portret, ki ga v kotičku slike krasi tudi cerkvica in dr. Ignacij Knoblehar, misijonar in znameniti škocjanski rojak, ki mu je bil v življenju tudi navdih.
Otroštvo in mladost je preživljal v preprosti, a z vero prežeti družini in se v podeželskem okolju kalil v današnjega človeka, ki je svoje življenje posvetil veri, mladim in spravi med ljudmi.
Vpliv salezijancev
Že zgodaj je začutil klic za duhovniški poklic in stopil v salezijansko družbo, kjer ga je zaznamovala karizma sv. Janeza Boska – bližina mladim, vzgoja srca in odprtost do sveta. Omeni vpliv Mirka Žerjava in drugih salezijancev v Škocjanu, ki so v celotno skupnost takoj po vojni, ko je bilo vzdušje v komunizmu prežeto s strahom, prinesli neko svežino, svobodo, novo moč.
»Pri njih sem videl, da je možno tudi drugačno življenje in to me je gotovo opogumilo in notranje izpolnjevalo,« je spomine na svojo življenjsko pot obujal slavljenec. V duhovnika je bil posvečen leta 1973. Njegova pot je bila od vsega začetka prežeta z odgovornostjo, pedagoškim čutom in duhovno poglobljenostjo.
Gradil mostove
Kot salezijanec je opravljal različne vodstvene naloge, med drugim je bil tudi provincial salezijancev v Sloveniji. Leta 2000 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za koadjutorja beograjskega nadškofa, leto pozneje pa je kar za 23 let prevzel vodstvo Beograjske nadškofije. V občutljivem prostoru Balkana, zaznamovanem z zgodovinskimi ranami in iskanjem novih poti, je njegovo poslanstvo dobilo še širšo razsežnost.
Kot nadškof je vztrajno gradil mostove – med narodi, med Cerkvami, med verstvi. Ekumenski in medverski dialog sta postala prepoznavni potezi njegove službe. Vedno je poudarjal, da prihodnost ni v zapiranju, temveč v spoštljivem srečanju in pogovoru. Katoliško skupnost v Srbiji je vodil z očetovsko skrbjo in pogumom, obenem pa ostajal človek posluha in preprostosti.
80 let zvestobe Bogu in človeku
»Vsa srečanja so me bogatila, vedno pa sem rad tudi veliko prebiral, od filozofije do literature,« pove Hočevar, katerega življenjska pot se ob visokem jubileju kaže kot tiho, a vztrajno pričevanje, da vera ni umik iz sveta, temveč služenje svetu. Njegova drža je bila vedno zaznamovana z zaupanjem v Božjo previdnost in z zavestjo, da Cerkev živi iz odnosa – do Boga in do sočloveka.
Tudi kot upokojenec, ki živi v salezijanski skupnosti v Ljubljani, je še zelo dejaven. Ima birme, srečuje se z starši in botri birmancev, vodi duhovne vaje za različne skupine, od zakonskih do članov Malteškea reda, za redovnice, bogoslovce itd., pa misijone po župnijah. To ga osrečuje in bogati.
Pomagati mladim, da najdejo svojo poklicanost
»V ljudeh je treba prebuditi pravo življenjsko spoznanje, da najdejo svoj poklic oz. poklicanost. Samo če se aktiviraš, boš srečen, sicer pa si nezadovoljen, pesimističen in le kritizerski, nič ti ni prav. Če delaš, ne osrečuješ samo sebe, ampak tudi druge. In to je še kako pomembno tudi za mlade, ki jim moramo pomagati, da so dejavni in da ne bodo sužnji raznih ideologij. Rešitev je delo, ki izpolnjuje.«
Lep zgled dr. Ignacij Knoblehar
Pri tem Stanislav Hočevar stavi tudi na zgled škocjanskega rojaka, duhovnika in misijonarja ob Belem Nilu, dr. Ignacija Knobleharja, ki ga je že pri 20. letih doletela smrt, a je tako kratkem življenju toliko naredil.
»Bil je energičen, pogumen, dosleden. Ko zdaj berem o njem, spoznavam, v kako v težkih časih je živel, pa je vendar znal v tistem zgodovinskem trenutku iz sebe in svojega poslanstva nekaj narediti. Tudi če je nekaj navidezno nemogoče, je mogoče iti naprej. V tem je zame njegova veličina,« pravi Stanislav Hočevar in dodaja, da je zato Knoblehar lahko tudi danes vzor mladim.
»Da ne čakajo samo, kaj se bo zgodilo, kaj jim bo kdo dal, ampak da vidijo, da se vedno da nekaj narediti, če imaš voljo in hotenje.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
