Sašo Bizjak

Slavica Ivančič s Trebelnega, mamica treh otrok, je bila nedavno neprijetno presenečena, ko jo je medicinska sestra izbranega pediatra njenega drugorojenca, 15-letnega Denisa, v Zdravstvenem domu Trebnje opozorila, da za njegov naslednji obisk pri pedopsihiatru na Ptuju ne bo več mogla dobiti bolniškega dopusta za spremstvo otroka.

»S 15. oktobrom so pediatri in splošni zdravniki dobili nove smernice oz. opozorilo z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), da bodo o tem poostrili nadzor, saj je na račun spremstva izdanih preveč bolniških odsotnosti,« pripoveduje Slavica Ivančič, ki se zaveda, da tako veleva zakonodaja, »a zdravniki so se do zdaj obnašali življenjsko in so vedno dodelili nekaj ur bolniške odsotnosti oz. ves dan, če je bilo za pregled pri zdravniku to potrebno«.

Pravica do spremstva je opredeljena v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Spremstvo do otrokovega 15. leta starosti ni težava – ta pravica je vezana le na starost, ne pa na zdravstveno stanje otroka. Niti ni pomembno, ali mora otrok na pregled k izvajalcu neke storitve v drug kraj.

L. M.

»Sam ne grem odjavi me!«

Vse pa se spremeni, ko dopolni 15 let. Takrat mu spremstvo pripada le, če njegov osebni zdravnik ugotovi, »da ga potrebuje, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben sam potovati, potovati pa mora izven kraja prebivališča, ker v kraju bivanja ni ustreznega izvajalca« (61. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Spremstvo otroku tudi pripada, če ima status invalida ali otroka s posebnimi potrebami.

»Razumem, da so takšna pravila, a stvarnost je drugačna. Kako naj na primer moj 15-letni sin, ki obiskuje prvi letnik srednje šole, sam pride na pregled na čisto drug konec Slovenije, denimo na Ptuj, kjer obiskuje pedopsihiatra? Ko sem mu povedala, da bo moral tja sam, je takoj dejal, naj ga odjavim, da sam ne bo šel. Seveda ga bom peljala, ne bo mi težko – če bo treba, bom pač vzela letni dopust. Za zdravje svojega otroka sem pripravljena narediti vse in iti na drug konec Slovenije. Ampak na ta problem želim opozoriti predvsem zaradi drugih staršev, ki jim je še težje, če morajo pogosteje hoditi k raznim specialistom kot moj sin, ki gre na Ptuj nekajkrat na leto,« pripoveduje Slavica.

Katastrofalne prometne povezave

Opozarja, da otrok pri 15 letih – ne le njen – še zdaleč ni tako samostojen, da bi šel k nekemu specialistu sam, tako iz organizacijskih kot drugih razlogov.

»Že prometne povezave so katastrofalne. Preverila sem in izračunala, da bi moj sin s Trebelnega sam za tak podvig potreboval dva dneva. Najprej bi moral nekako zgodaj zjutraj priti v Trebnje, od koder bi se z avtobusom ali vlakom odpeljal v Ljubljano, nato pa v Maribor in na Ptuj. Na pregled bi seveda moral biti naročen po 11. uri, prej mu nikakor ne bi uspelo. Zvečer bi moral v Mariboru nekje prespati in se vrniti naslednji dan. To je vsaj zame nesprejemljivo,« pove mamica in doda, da ko je spraševala na ZZZS, kako naj sin pride sam na Ptuj, jo je nekdo začudeno vprašal, ali nima vozniškega dovoljenja. »Neverjetno. Ne vedo, da ga lahko naredi šele pri 18 letih?!«

Pogovor mame z zdravnikom

»Naš pedopsihiater, h kateremu hodimo tri leta in ki sinu zelo pomaga, zato tudi vztrajamo, želi, da zraven pride vsaj eden od staršev, še raje bi videl, da oba. Vedno se pogovorimo, sama ga znam tudi kaj bolj povprašati kot otrok, skratka spremstvo je potrebno tudi iz strokovnih razlogov,« pove Slavica, ki pojasni, da bi bila seveda več kot zadovoljna, če bi za sina našli pedopsihiatra kje bližje.

A ko so dobili napotnico, so bile na našem koncu čakalne dobe predolge, »najhitreje smo prišli na vrsto na Ptuju, zato smo šli tja, saj smo želeli čimprejšnjo pomoč. Ko pa si enkrat nekje voden, se moraš, če odideš drugam, postaviti na konec vrste,« razlaga dejanske razmere mamica in pove, da ima sin tudi ortodonta daleč, v Kranju. Razlogi so podobni, tam je bila najkrajša čakalna doba. »Tu bi čakal tri leta, in če ne bi pridobil prvega termina do svojega 16. leta starosti, ZZZS ne bi kril stroškov zdravljenja.«

L. M.

Periferija na slabšem

»Res je nesprejemljivo, da specialistov pri nas ni oz. jih je premalo. Starši se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Težko je tudi, če imaš le dopoldansko službo in prosiš vedno za popoldanske termine za preglede, kar običajno podaljša čakalno dobo. In sploh smo prebivalci s periferije, daleč od Ljubljane, prikrajšani, plačujemo pa enako za zdravstvo. Potem pa poslušamo, da imamo pravico do proste izbire zdravnika, kjer je najkrajša čakalna doba v Sloveniji, pa pravico do enakopravnega dostopa in obravnave! V Zakonu o pacientovih pravicah piše tudi o pravici do spoštovanja pacientovega časa. Marsikatere pravice so nam, ki živimo na obrobju, odvzete,« pripoveduje Slavica in pohvali svojo razumevajočo šefinjo.

Mnogi v težavah

Slavica, ki se 21 let bojuje za zdravje svojih otrok in je imela nič koliko opravkov z zdravniki že z najstarejšo hčerjo, ki je morala na številne operacije, preglede in preiskave predvsem v Ljubljani, pove, da se javno oglaša in izpostavlja bolj zaradi drugih staršev kot sebe.

»Ker so nekateri očitno izkoriščali te pravice, bodo zdaj prikrajšani starši, ki bi takšne bolniške odsotnosti res potrebovali. Sodelavka iz Bele krajine ima 15-letno hčerko s prirojeno srčno napako, ki mora do štirikrat letno po trikrat na mesec na pregled v Ljubljano. Verjamem, da bo šlo dekle s 15 leti težko samo tako daleč, a to nikogar ne zanima.«

Takšna zakonodaja se zdi Slavici nesprejemljiva in omeni, da pa na primer za nego otroka doma pripada staršu sedem delovnih dni bolniškega dopusta do otrokovega 18. leta starosti. »Pa lahko leži doma le s prehladom,« pove primer Slavica, ki ji tudi ni razumljivo – naj se sliši še tako grdo –, da tudi za stare starše lahko dobiš bolniški dopust za spremstvo na pregled, ne pa za svojega otroka po 15. letu starosti, »čeprav je lahko še osnovnošolec«.

Varuhinja vidi rešitev?

Nova zastopnica pacientovih pravic za območje Novo mesto, Marjeta Vesel Valentinčič, odkrito pove, da opredelitev v sedanji zakonodaji pri tej temi ne kaže dejanske rešitve.

»Morda bi lahko pediater za otroka po 15. letu starosti predlagal izjemno podaljšanje spremstva otroka na zdravstveno storitev s posebnim tolmačenjem, češ da ga nesporno potrebuje. A to pomeni poseg na zakonodajno-pravno področje. Lahko pa se pot išče tudi ob upoštevanju 61. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja,« omeni Vesel Valentinčič.

Preveliko breme za ZZZS

Na ZZZS povedo, da navedena ureditev o spremstvu otrok velja že več kot 30 let in da občasno, v zadnjem času pa pogosteje, prejmejo od zavarovanih oseb oz. staršev pripombe na to temo.

»Zavod je pred kratkim opozoril izbrane osebne zdravnike, splošne in pediatre, na spoštovanje veljavne zakonodaje v zvezi s pravico do spremstva. Zavod bo v začetku leta 2026 preverjal, ali izbrani osebni zdravniki pri odločanju o utemeljenosti bolniškega staleža zaradi spremstva spoštujejo določbe zakona in pravila,« pravijo na ZZZS in dodajo, da se je breme zavoda v zadnjih petih letih zelo povečalo: v letu 2020 je bilo 100.300 dni takšnih bolniških odsotnosti, v letu 2024 pa že skoraj 237 tisoč; v letu 2020 je zavod to stalo 5,6 milijona evrov, v letu 2024 pa že več kot 15,1 milijona evrov.

Zakaj 15 let?

Na ZZZS še povedo, da je starost 15 let ustrezen mejnik, saj se v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah šteje, da je otrok takrat sposoben privolitve v medicinski poseg oz. zdravstveno oskrbo; takrat lahko prepove dajanje informacij o svojem zdravstvenem stanju (tudi staršem); tudi po Družinskem zakoniku otrok po tej starosti lahko sam sklepa pravne posle in se poroči; v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih lahko sklene delovno razmerje, sam razpolaga s plačo …

Druge okoliščine, zaradi katerih bi zavarovana oseba sicer lahko potrebovala spremstvo, pa niso vezane na zdravstveno stanje – npr. oddaljenost izvajalca zdravstvene storitve, nepoznavanje avtobusnih povezav, nima vozniškega izpita – in po mnenju ZZZS niso podlaga za zadržanost od dela zaradi spremstva iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ne bo odnehala

»Ne bom kar tako odnehala, poglobila sem se v zakonodajo in vidim kup kršenja pacientovih pravic, nepravilnosti in neujemanja. Najprej bi bilo treba razrešiti že to neskladje – do kdaj je otrok sploh otrok. Po Zakonu o pacientovih pravicah je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost. Zakaj potem meja 15 let?« sprašuje Slavica Ivančič.