Igor Vidmar

Tako kot pri vseh reševalnih službah – od gasilcev pa do gorskih reševalcev – so tudi člani jamarske reševalne službe lahko le vrhunsko usposobljeni jamarji. Do zdaj so se usposabljali in ravnali po francoskem priročniku za reševanje iz jam, ki pa je bil že precej zastarel. Pred kratkim pa so slovenski jamarji dobili svoj priročnik, ki ga je spisal Damijan Šinigoj, jamar, jamarski reševalec in pisatelj. Novomeščan, ki je tako ali drugače v zadnjih letih sodeloval pri reševanju ob vseh jamskih nesrečah.

Ne ukvarjajo se le s svojimi

Skoraj polovica Slovenije je kraška in ena izmed značilnosti krasa so tudi kraške jame, ki jih je na našem ozemlju registriranih več kot 15.000. V kraške jame ne zahajajo le jamarji. Raziskovati neraziskano marsikdaj zamika tudi takšne ali drugačne avanturiste, ki ne obvladajo niti osnov jamarske tehnike in se slabo zavedajo nevarnosti, ki jim pretijo. Tudi kak kuža in celo konj kdaj padejo v brezno in morajo ponje reševalci.

»Včasih nam kdo očita, da jamarski reševalci rešujemo samo svoje, se pravi samo jamarje, kar je daleč od resnice. Na srečo je jamarskih nesreč, ko se ponesrečijo jamarji, zelo malo. Največ se ukvarjamo z reševanjem domačih in tudi divjih živali, ki padejo v kraška brezna, pa sprehajalci in gozdarji. Kadar se zgodi prava jamarska nesreča, pa gre običajno za zahtevno in pogosto tudi večdnevno reševanje. In take nesreče in reševanja šele vzbudijo zanimanje javnosti, ki potem dobi vtis, da se ukvarjamo samo s svojimi,« o tem, s čim se jamarski reševalci največ ukvarjajo, pove Damijan Šinigoj.

arhiv

Dolga pot do reševalca

Kdor želi postati jamarski reševalec, mora biti najprej dober jamar. V Sloveniji deluje blizu šestdeset jamarskih društev, ki nekatera bolj in druga manj dejavno raziskujejo podzemni svet Slovenije in ob tem skrbijo tudi za usposabljanje novih jamarjev. Ko bodoči jamar opravi tečaj, postane jamar pripravnik, po dveh letih obiskovanja jam pod mentorstvom izkušenih jamarjev oziroma inštruktorjev pa sledi izpit za jamarja. Jamar z opravljenim izpitom je tako usposobljen tudi za samostojen obisk jam. Podobno je tudi pri jamarskih reševalcih. Da bi se jamar lahko začel usposabljati za jamarskega reševalca, mora izpolniti več pogojev, med drugim tudi, da se je spustil v toliko in toliko jam, globljih od 300 m in daljših od dveh kilometrov. Poleg tega mora svoje znanje, spretnost in telesno pripravljenost dokazati na poligonu. Sledijo usposabljanje, pripravniški staž in izpit, s čimer se zadeva še ne konča, saj imajo dejavni reševalci tudi vsakoletna redna usposabljanja.

V nasprotju z nekaterimi drugimi državami, v katerih imajo enotno reševalno službo, imamo v Sloveniji jamarsko, gorsko in podvodno reševalno službo ločene. »Hrvati, Srbi in Italijani, na primer, imajo jamarsko reševanje organizirano v sklopu gorske reševalne službe. A če gorski reševalec kljub jamarskemu izpitu ne hodi v jame, bo zelo težko reševal iz jam. Pri nas je to strogo ločeno, čeprav jamarski reševalci ne rešujemo le iz jam. Vsaj enkrat letno nas pokličejo, da pomagamo reševati pri žičniških nesrečah, rešujemo tudi ponesrečene iz sotesk, ker zelo dobro obvladamo vrvno tehniko, pa se usposabljamo tudi za reševanje iz visokih stavb.«

Arhiv

Francoski je bil zastarel

Potreba, da bi slovenski jamarski reševalci dobili svoj priročnik, je obstajala že dlje časa. Kot rečeno, je bil prevedeni francoski priročnik zastarel, saj se reševalna tehnika na osnovi praktičnih izkušenj pri reševanju stalno spreminja in dopolnjuje, enako se dogaja tudi z reševalno opremo. »Vse reševalne službe v svetu uporabljamo tako imenovano francosko tehniko, ki so jo najverjetneje razvili Francozi. Francoski jamarski priročnik je izšel leta 2005, mi pa smo ga prevedli leta 2012. Nekaj časa je dobro služil svojemu namenu, a se je v tem času že marsikaj spremenilo. Zaradi avtorskih pravic priročnika nismo smeli spreminjati, se pravi posodabljati, tako da je bila edina rešitev napisati novega. Tega pa bomo lahko spreminjali sproti in bo zadnja različica jamarjem na voljo na spletu v elektronski obliki. V nasprotju s francoskim, v katerem je opisana le tehnika reševanja, so v našem priročniku tudi vsi postopki posredovanja. Jamarsko reševanje je še vse kaj drugega kot spustiti se v jamo in ponesrečenca potegniti iz nje,« o novem priročniku pove Damijan Šinigoj.

Arhiv

Danes je v Sloveniji že več kot sto aktivnih jamarskih reševalcev s pogodbo za reševanje, ki so organizirani v sedmih jamarskih reševalnih centrih, s katerimi pokrivajo vso Slovenijo, razen Prekmurja, kjer nimajo jam. V novomeškem centru je enajst reševalcev, vodi pa ga Tanja Podržaj. Ko je treba reševati, se razen redkih izjem odzovejo vsi. »Se je že zgodilo, da je reševalka prekinila dopust na morju in prišla pomagat. Jamarstvo doživlja neki preporod, zanj je čedalje več zanimanja, čedalje več je jamarskih pripravnikov.

Z mrcino iz oči v oči

Na vprašanje, pri katerih najtežjih in najodmevnejših reševanjih so sodelovali novomeški jamarski reševalci, Damijan Šinigoj, ki je pri Jamarski reševalni službi Slovenije vodja izobraževanja, ne odgovori naravnost: »Vsako reševanje je svojevrsten izziv. Tudi če greš reševat psa, se lahko pojavijo številne težave, čeprav samo reševanje tehnično ni zahtevno. Ampak kot reševalec si v tem primeru, na primer, v sorazmerno ozkem prostoru soočen s 50-kilogramsko mrcino, ki je že dva dni v jami in je lačna in prestrašena. Ti pa imaš glavo 20 cm od njenega gobca. Ko smo lani reševali nekega malamuta, psičko, težko več kot 50 kg, nam je lastnik zagotavljal, da je prijazna. Ob taki priložnosti vedno s seboj vzamemo tudi kak kos lastnikovega oblačila, da se pes vsaj malo pomiri. Ko smo psičko potegnili iz brezna, je najprej vse vesela stekla k lastniku in njegovi hčerki, a takoj zatem je prišla nazaj k reševalcem in potem tekala med njimi. V takem trenutku začutiš zadovoljstvo, ki se ga ne da opisati. Še žival ti je hvaležna, zato smo reševalci.«

arhiv

2.000 m, labirint, led … izčrpanost

Eno izmed najzahtevnejših reševanj, pri katerih je sodeloval Damijan Šinigoj, je bilo reševanje poškodovanega jamarja iz jame Primadona. »Prva informacija je bila, da se nahaja na 300 m. Zato se nismo kaj preveč obremenjevali, saj 300 m za slovensko jamarsko reševalno ni neka globina. Potem pa so nam povedali, da je to na Tolminskem Migovcu, gori nad Tolminom, da je vhod v jamo na višini skoraj 2.000 m, da je gor še sneg, da je v jami led, da je jama pravi labirint in je dolga skoraj 50 km, in je bilo jasno, da ne bo preprosto. Reševanje je trajalo od sobote do ponedeljka. Na srečo smo dobili odobren helikopterski prevoz, ki nam ga, če le vreme dopušča, vedno odobrijo. Sicer pa si moraš na hrbet oprtati kakšnih 35 kg opreme in dve ali tri ure to tovoriš do vhoda v jamo, kjer se preoblečeš v jamarsko opremo in spustiš v jamo, v kateri se tvoje delo šele začne. Bil je labirint, led, ena stopinja Celzija, prepih, od povsod je kapljala voda … V življenju nisem bil tako izčrpan kot takrat, ko sem prišel iz jame. Sem mislil, da sem rešen, a nas je čakal še triurni spust v dolino sredi noči z vso opremo na hrbtu. To te pa izmeri. Takrat si hvaležen za vse vaje, ki smo jih imeli prej,« se reševanja na gori spominja Damijan Šinigoj, ki je jamarski reševalec že dvanajst let in je v tem času sodeloval na skoraj vseh resnejših reševanjih iz jam pri nas in tudi v tujini.