Rajko Požar: Narava je edina popolna, brez ravnih črt; v barvah našel svoj mir
Barve. In ena sama mirnost. Tako bi z nekaj besedami najlažje opisali 46-letnega Rajka Požarja, intuitivnega abstraktnega umetnika iz Župelevca, kjer ustvarja v umetniškem ateljeju Rajart. Da je nekoliko drugačen (in to v dobrem smislu), kaže že njegova nenavadna, barvita oprava od nog do glave.
Do svojega sedemnajstega leta je živel v blokovskem naselju v Brežicah, nato nekaj let v Pišecah, nakar se je družina preselila v idilično barvito okolje tik ob gozdu na obrobju Župelevca. Več kot je potoval po svetu, od Evrope do Filipinov in Tajske, bolj se je zavedal, da bo tukaj, ob robu gozda, zgradil svojo zgodbo in našel svoj mir. In ga tudi je.
V barvah je našel svoj mir
Več kot dvajset let je bil zaposlen v enem izmed brežiških industrijskih podjetij. Tam sta delala tudi njegov oče in stari oče. »Stari vzorci,« pripomni in se nasmehne. Po 22 letih dela je novembra 2023 dal odpoved. »To je bila moja osebna rast,« pove. »Ves čas sem se iskal. Nato pa sem se postopoma dobesedno preobrazil v umetnika. Odkril sem, kakšen sem kot človek, kaj je pomen mojega življenja, kaj je moje poslanstvo in doprinos ljudem.«
A to spoznanje se ni zgodilo naenkrat, ampak je šlo za proces. »Sprva se tega sploh nisem zavedal. Toda življenje je nihanje. V barvah sem našel svoj mir, res pa si nikoli nisem mislil, da bom prišel do sem, kjer sem zdaj. Vse skupaj se je zgodilo popolnoma spontano, po naravni poti.«
Kot pravi, se je od nekdaj dobro počutil tudi, ko je bil sam. »Le takrat, ko si sam, lahko tudi najdeš sebe. Toda ne razumite me narobe, zelo rad imam ljudi, sploh otroke. Otroci iz vasi pogosto pridejo k meni, tukaj okrog hiše je veliko prostora, velik travnik, dobro se počutijo. Tudi ljudje, ki jih zanimajo barve in umetnost, radi pridejo in navadno se tudi vračajo. Vsak je dobrodošel, kadar koli. Z veseljem pokažem svoje slike, običajno pa se pogovor raztegne tudi na več ur,« se nasmehne.
Prva slika pri 30 letih
Glavno vlogo pri njegovem delu imajo barve. Te so energija. Kot pravi, z njimi deli zdravje naprej. Svojo prvo sliko je naslikal pri tridesetih, čeprav je imel barve rad že od nekdaj.
»S svojim delom in z umetnostjo želim pokazati ljudem, kaj je danes pomembno, to je dobro počutje, mir,« pove. »Vsako jutro se zahvalim za svoje življenje. Ne gre za religijo, ampak za vero vase in za zaupanje v življenje. Vsako religijo pa zelo spoštujem, kajti če je ne bi bilo, bi bili ljudje izgubljeni.«
Marsikdo ga je skušal usmeriti na druga pota, tudi akademska, kjer bi ga torej učili, kako slikati, katere barve sodijo skupaj in podobne reči. Ukalupiti, torej. Toda to ni zanj, pravi. »Tudi v naravi, ki je edina popolna, so prisotne vse barve. Torej, vse barve 'pašejo' skupaj. In tudi na mojih oblačilih, ki jih sam poslikam oziroma 'pošpricam', so vse barve,« pojasni.
Njegove slike so brez okvirjev, »neskončne«, svobodne, neomejene, kot da bi barve tekle čez okvir, kajti tudi abstraktna umetnost ni nikoli končana, pravi. V petnajstih letih rednega ustvarjanja je nastalo kakih sto slik, mnoge so bile že razstavljene v zasebnih galerijah doma in v tujini, tudi v Londonu, Moskvi, Hongkongu, na Češkem, v Belgiji, na Filipinih, v Indiji ... Številne visijo na stenah veliko podjetij v Posavju in drugod po Sloveniji in dajejo zaposlenim energijo s svojimi barvami.
Popolnoma se preda trenutku
Nikoli ne načrtuje, kaj bo naslikal in katere barve bo uporabil. Kot pravi, se preda trenutku, sam pa je samo medij, prek katerega Stvarnik ustvarja. »Pustim, da barve tečejo čez platno. V bistvu je prav to perfekcija, popolnost. V mojih slikah ni ravnih črt, ki naj bi pomenile popolnost v očeh mnogih. Človek je naučen, da je perfekcija ravna črta, s tem pa samo naredi blokado svojemu ustvarjanju. Tako tudi ustvarjalnem otroku, če ga učimo, kako in kaj mora slikati, odvzamemo njegovo svobodo izražanja, njegovo lastno ustvarjalnosti. Tudi v naravi, ki je edina popolna, ni ravnih črt.«
Vsaka njegova slika je zgodba zase, ki jo vsak opazovalec vidi drugače. Pri ustvarjanju rad eksperimentira, tudi njegova slikarska orodja, ki jih izdela sam, so daleč od klasičnih. Čopičev ne uporablja, ampak samo svoje roke in predvsem napravo za tehniko 'spin', ki jo je sam napravil iz verige in pedala starega kolesa, avtomobilskega platišča in bogve česa še. Na napravo vstavi slikarsko platno, nanj ulije barvo, nato pa zavrti napravo. Barva se razlije po platnu in 'šprica' na vse strani. Veliko barve gre seveda tudi mimo platna, zato ima okrog naprave postavljeno ograjo.
»Slika lahko nastaja en dan ali pa tudi več mesecev, kajti abstraktna umetnost ni nikoli končana,« pripomni Rajko. Uporablja akrilne barve na stoodstotni osnovi smole, v katere primeša še snovi sijaj in strukturo ter za zaščito platna. »Slika je tako večna,« pravi. »Tudi slika, naslikana pred desetimi leti, je še vedno videti 'živa'.«
V življenju so pomembne majhne stvari
Ustvarja tudi personalizirane poslikave majic in puloverjev, ki jih zapakira v lepo škatlo, seveda primerno poslikano v njegovem slogu. »Za vsakega naročnika se res potrudim. Ljudem namreč želim predati spoznanje, da so v življenju pomembne majhne stvari. Zato vložim tudi v te pakete veliko srčnosti in ljubezni. Malenkosti mi ogromno pomenijo, zato tudi na vsako sliko, ki jo ustvarim, vtisnem petperesno deteljico – svoj simbol petih elementov.«
Kot pravi, mnogi ne razumejo njegovega razmišljanja in ustvarjanja, a se s tem ne obremenjuje. »Zelo dobro pa me razumejo otroci. In dejstvo, da nisem ostal v tujini, ampak sem se vrnil domov, ima svoj pomen,« pripomni. Ko je leta 2017 potoval na Filipine in ponovno čez dve leti, je spoznal, da lahko svojo zgodbo življenja ustvari kjer koli.
Takrat je že vedel, da ga ljudje potrebujejo tukaj, doma, on pa njih. Povsem po naključju je začel ustvarjati tudi slike, ki jih »vidijo« slepi in slabovidni. V barve namreč vmeša poseben pesek, sliko tako začutijo tudi tisti, ki jim ni dano videti z očmi, jim je pa toliko bolj dano »videti« na druge načine.
Nagrajena inovativnost
Za inovacijo Dotik: Slikanje na abstrakten način s teksturo peska, s katero je umetnost približal tudi tistim, ki je ne morejo doživeti skozi vid, ampak jo doživijo skozi dotik, je leta 2022 prejel bronasto priznanje Posavske gospodarske zbornice.
Lani je prejel enako priznanje za inovacijo Simbol zaščite, ki je ročno vtisnjen neposredno v skriti okvir umetniških slik. Pomen in vrednost njegovega ustvarjanja so prepoznali tudi leta 2019 na 2. ART Expu v Ljubljani, kjer je bil eden izmed treh prejemnikov glavne nagrade, med 352 sodelujočimi ustvarjalci iz 30 držav.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
