Martin Luzar

Ostal je v Rigoncah, in delal v domačem brežiškem okolju.

· Kdo dobi občinska odličja?

Borut Mokrovič in Andrej Vizjak brežiška častna občana

Po gimnaziji v Brežicah je uspešen študij na ljubljanski elektrotehniški fakulteti moral po prvem letniku zaradi bolezni staršev prekiniti in se vrniti domov.

V Zagrebu, ki mu je bil dostopnejši od Ljubljane, se je potem vpisal na pravno fakulteto, uspešno opravljal izpite, a se je po drugem letniku vpisal na zagrebško fakulteto za strojništvo in ladjedelništvo in jo končal.

Zaposlil se je v Agrarii in potem v Regionu, ki sta se, sledeč novim vsebinskim načrtom, ki jih je snoval kot direktor, poslovno razvila.

Pravi, da mu cilj ni denar, ampak da želi poslovne izzive in priložnosti za ustvarjanje, in prav ta življenjski moto ga je iz Regiona z dobro plačanega mesta gnal v brežiški IMV na za polovico nižjo plačo.

Pod njegovim vodstvom je IMV na novo zaposlil več kot petdeset delavcev in v proizvodnji zmanjšal materialne stroške za petdeset odstotkov, počitniške prikolice pa so kakovostno poskočile na tujem trgu ob bok dotlej nedosegljivim nemškim.

Temu skoku so sledili švedski predlogi, da bi postal lastnik brežiškega podjetja IMV, ki pa jih je zavrnil.

»Moj cilj je vedno bil zadovoljstvo delavcev, motivacija zaposlenih, da bodo delali z veseljem in da bomo dosegli dober poslovni rezultat,« pravi Borut Mokrovič, ki je bil takrat znan tudi kot »direktor, ki se vozi s katro«.

Z neizprosnostjo in načelnostjo pri organizaciji proizvodnje si je nakopal vsaj v začetnih korakih tudi nerazumevanje in odpor, ki pa sta se pozneje polegla ob dobrih poslovnih rezultatih podjetja.

Pridobljene izkušnje iz vodenja kolektivov je v službi ves čas prepletal s svojimi življenjskimi načeli, ki so: znanje, stalno učenje, organizacija in disciplina. Ta načela je gojil pri sebi in zahteval tudi od drugih.

V Termah Čatež, kjer je leta 1987 na prigovarjanje predhodnega direktorja Vlada Deržiča sprejel funkcijo generalnega direktorja, se je njegova poslovna filozofija odrazila v številnih impresivnih številkah.

»V petnajstih letih je delnicam Term Čatež za petnajstkrat narasla vrednost,« se spominja gospodarske rasti prve delniške družbe v Sloveniji, za njeno ustanovitev je najzaslužnejši Mokrovičev sin Aleks, ki se je za delničarstvo navdušil med izobraževanjem v tujini in zanj potem pridobil še očeta.

Borut se je, dobro poznavajoč širok krog novodobnih ekonomistov in menedžerjev, sicer že tudi sam spogledoval z idejo o novih, a tedaj za Slovenijo še nedozorelih in politično še nesprejemljivih načinih delničarskega organiziranja.

»Nekaj hrabrosti si včasih moral imeti,« se zdaj samo še nasmehne menedžer leta 1993, »čarodej s Čateža«, kot so ga poimenovali v enem od člankov, Borut Mokrovič ob misli na svoj nekako nezavidljivi položaj, ko je zagovarjal in uvajal v dotlej znano prakso drugačnost, zaradi katere so bile Terme Čatež vsako leto poslovno boljše.

Podjetje je namreč sčasoma zaslužilo toliko, da mu je kar polovica prihodkov ostala za naložbe.

Dejavnostim je dodajalo nove in nove, zgradilo je termalne riviere, počasne in hitre reke, v lokalnem okolju težko predstavljivo igrišče za golf pri gradu Mokrice, uspešno je vlagalo na matični lokaciji na Čatežu ob Savi, Obali in v tujini, kot donator je podpiralo lokalno okolje, v katerem je na primer sofinanciralo nakup orgel za čateško cerkev, katerih botrstvo je sprejel generalni direktor Borut Mokrovič.

Načrte za Terme Čatež prihodnosti je direktor Mokrovič snoval in dopolnjeval med številnimi obiski tujine, kjer je odprtih oči in s kamero opazoval, kako delajo drugi tisto, kar je hotel narediti tudi sam.

Svoje delo je posvetil podjetju, ki je z njim »prihajalo« domov še v polnem poslovnem kovčku Samsonite in so ga bili tako iz pogovorov in z moževega oziroma očetovega zamišljenega obraza deležni tudi žena Breda, hčerka Alenka (zdaj Mokrovič Pogačar) in sin Aleks.

Nič mu ni bolj tuje od brezdelja, kar ga je gnalo v življenju, ko je na domači kmetiji iz leta v leto ob pomoči vse družine oral s svojim traktorjem, sejal in s svojim kombajnom žel.

Bil je predsednik vaške skupnosti Rigonce, ki je z referendumom vpeljal samoprispevek, enajst let je bil predsednik krajevne skupnosti Dobova, ki je takrat veliko vlagala, bil prodoren brežiški občinski svetnik, se vpisal med lovce, bil med drugim deset let predsednik Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč in, kot rečeno, uspešen direktor podjetij, med temi nazadnje Term Čatež, kjer so ga kljub njegovi dokazani uspešnosti nenadoma odstavili zaradi prevzemnih interesov.

Odstavitev je doživel, presenečen, kot tragedijo, zdaj jo doživlja kot nekaj, zaradi česar lahko živi brezskrbno, svobodno, v miru v zelenju, v prijetnem okolju, ki mu ob zdravi hrani, gibanju in delu omogočajo vitalnost pri osemdesetih.

Večkrat na različnih področjih in ravneh nagrajeni Borut Mokrovič, dobitnik oktobrske nagrade Občine Brežice za leto 1993, bo ob letošnjem občinskem prazniku prejel naziv častni občan Občine Brežice za leto 2025.