Mojca Žnidaršič

Knjigi, ki ju omenja, sta zanjo in še za marsikoga več kot le knjigi. V prvi, Rodbina Barbo, je temeljito popisala zgodovino svojega rodu, druga, Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil, pa je dragocen spomin na bratranca, priljubljenega dolenjskega godca Lojzeta Slaka, njegov ansambel in na Fante s Praprotna.

Anica Levstik izhaja z Barbove domačije na Malem Kalu. »Naše sorodstvo je bilo zelo povezano. Kot otrok sem poslušala zanimive zgodbe sorodnikov, ki so se ob nedeljah in praznikih zbirali na Malem Kalu. Zgodbe so mi bile zelo všeč in večkrat sem si rekla, da bi jih bilo dobro zapisati. Hkrati pa sem zrasla tudi ob ljudski in Slakovi glasbi, saj se je tu Lojze kot otrok prvič srečal z diatonično harmoniko,« pripoveduje.

Številne generacije se Anice spomnijo kot učiteljice z dušo in s srcem. Že v osnovni šoli, ki jo je prva štiri leta obiskovala v Karteljevem, je vedela, da bo to njena pot. S svojo prijaznostjo in z znanjem sta jo prevzeli učiteljici Terezija Žibert in Anica Kafol pa tudi sama šola se ji je zdela imenitna. »Če bi tam še bila šola, ko sem se odločala za študij, bi verjetno postala učiteljica razrednega pouka,« prida. Osemletko je končala v Mirni Peči, po pedagoški gimnaziji v Novem mestu pa je študirala slovenščino in nemščino na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

Na mirnopeško šolo se je vrnila še pred diplomo in tam ostala 20 let, ob službi pa je uspešno končala tudi študij. Nato je svoje bogato znanje vse do upokojitve leta 2013 predajala učencem Osnovne šole Bršljin. »Na poučevanje imam lepe spomine, predvsem na delo v razredu, čeprav učiteljski poklic ni preprost, kot si nekateri mislijo. Učitelj ni samo učitelj, marsikomu je vzor, vzgojitelj in tudi prijatelj. Včasih je bilo težko, a otroku moraš pomagati, včasih tudi pri oceni pogledati malo skozi prste, da mu nisi vzel enega leta šolanja,« iskreno pove.

Bršljinska šola ji je zaradi večjega števila romskih otrok prinesla nove izzive. Obžaluje, da so svoje izobraževanje končali  navadno nekje v šestem razredu. »Najbolj so se mi smilile deklice. Ko so dosegle določeno starost, jih preprosto ni bilo več v šolo. Rada bi tudi vedela, kaj se je zgodilo s fantom, ki je bil izvrsten harmonikar in je z zaprtimi očmi natančno preigraval Slakove melodije. Ko je Lojze umrl, je ves objokan prišel k meni, kot da je konec sveta. Ni vedel, da sva sorodnika. Pa sem ga tolažila, naj kar veselo igra naprej, da bo tudi Lojze Slak vesel 'tam gor',« se spominja.

Upokojitev ji je prinesla čas za druge stvari, med drugim za pisanje. Rodbina Barbo, v kateri je na več kot 400 straneh predstavila plemiško in kmečko vejo, je luč sveta ugledala leta 2020. Zbiranje podatkov in gradiva po arhivih, matičnih knjigah, knjižnicah, svetovnem spletu ter pripovedi različnih družin in posameznikov je trajalo sedem let. »Daljni sorodnik Martin Barbo z Dobja je bil prava enciklopedija. Žal ni dočakal izida knjige, ki se je je tako veselil. Pomemben vir informacij, kar se plemiškega dela tiče, je bila tudi zadnja grofica Livija Barbo, ki je želela spoznati kmečke Barbe in je večkrat prišla na Dobje, pozneje pa tudi na Mali Kal, saj jo je zanimala Slakova glasba.« 

Tudi ideja za knjigo o Slaku in druščini je zorela nekaj časa. Kot občasna vodička v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči je ob navdušenih obiskovalcih dobila še globlji vpogled, kaj so Slak in njegovi fantje pravzaprav naredili za slovenski narod doma in po svetu. Zgodbe je začela zapisovati, se povezala s Slakovo družino, posebej z Lojzetovo soprogo Ivanko, in nato tudi z Andrejem Bergantom, ki je slikovito predstavil turneje in bil nadvse bogat vir anekdot in šaljivih peripetij s koncertov in turnej. Knjiga, ki ima več kot 550 strani in več kot 710 fotografij, je izšla lani, ravno v letu, ko so praznovali 60-letnico Slakove glasbe.

»Vsega tega ne bi zmogla brez podpore moje družine – moža Toneta, ki je, medtem ko sem pisala, skrbel, da ni bil zvečer nihče lačen, in sina Matjaža, ki mi je bil s svojim računalniškim znanjem v res veliko pomoč pri obdelovanju gradiva in fotografij. Ja, glavna pa je bila naša psička Lili, ki je bila vseskozi ob meni,« se nasmeje. 

Tudi sicer sama veliko bere, rada ima zgodovino, predvsem jo zanima življenje malega človeka. Vrt ima za sprostitev, »če kaj uspe, sem pa še toliko bolj vesela.« Tudi potuje rada, videla je dobršen del Evrope, sploh nemško govoreče dežele. »Danes pa nam vsem veliko pomeni predvsem zdravje in da uživaš v tem, kar delaš. Pa naj bo to kar koli,« še pove Anica Levstik.

Mojca Žnidaršič