M. G.

Kot mlado dekle se je Magdalena v Ljubljani učila za šiviljo. Skupaj s sostanovalko iz Gameljn sta po pouku pogosto obiskovali bližnji bazen in plesne večere pri Šternu, pri katerem je igral znan ansambel Beneški fantje. Med člani je bil tudi sošolec njene cimre, ki ju je občasno peljal domov. Na enem izmed plesov leta 1972 je spoznala fanta Martina iz Bele krajine. Po nekaj srečanjih, ko sta šla na kavo ali sprehod, se je med njima začelo tkanje nežne simpatije. Nekega dne jo je Belokranjec obiskal v Gameljnah, a tamkajšnji fantje, ki so znali biti ljubosumni, so ga začeli »žicati«, da naj prispeva za liter vina – češ, da z 'njihovo punco' pač ne bo hodil kar tako. Da bi se izognil zapletom, se je prestrašen umaknil in se raje odpravil na drugo avtobusno postajo. Čez čas sta se znova srečala; on ji je povedal, da se vrača domov, saj naj bi v Ljubljani zaprli čevljarski kiosk, v katerem je bil zaposlen. Magdalena mu je takrat brez razmisleka odvrnila: »Jaz pa v Belo krajino – nikoli.«

Življenje piše svoje zgodbe

Tako je šel vsak svojo pot – soplesalca iz ljubljanskih večerov sta se poročila, on v Tribučah, ona v Žimaricah. A prelomna leta nekdanje države so prinesla tudi prelomnice v njunih življenjih. Magdalena se spominja, da je šla leta 1990 na operacijo na Polikliniko v Ljubljani. Med čakanjem na pregled je na hodniku, na katerem je bilo takrat še dovoljeno kaditi, nenadoma opazila znan obraz. Mimo je šel on – tisti Belokranjec, ki jo je nekoč peljal na kavo. »V trenutku me je pri srcu stisnilo,« pripoveduje.

»Obraz mi je bil znan, čeprav se imena nisem več spomnila. Zavrtel se mi je film izpred dvajsetih let.« Še preden bi lahko stopila do njega, ga je medicinska sestra napotila, da naj se zaradi gneče vrne pozneje. In res se je. Vzela sem cigareto in ga vprašala, ali ima vžigalnik. »Seveda,« je prijazno pritrdil in mi prižgal. Dim me je še dodatno opogumil. »Si ti ta in ta?« sem vprašala. »Ja, sem. Kdo pa si ti?« je odgovoril z vprašanjem. »Rekla sem mu, da sva nekoč plesala pri Šternu, in hkrati podvomila, da se me po toliko letih še spomni. Seveda sem se v tem času in po rojstvu štirih otrok spremenila … Potem me je vprašal: »Si poročena?« Takoj sem izstrelila: »Ne. Srečno ločena. Alkohol, trpljenje … Tega ni bilo več mogoče prenašati.« »Aha,« je skomignil, »veš, enkrat sem ti pisal, ko sem imel delavnico v Kočevju. »Ja, če se ne motim, je bilo to tik pred mojo poroko. Pismo je prišlo, ampak …« Nato sem še jaz vprašala: »Kaj pa ti?« »Jaz pa bi se s tem lahko pohvalil pred petimi leti,« je dodal.

Srečanje prebudilo stara čustva

Čeprav sta se takrat znova razšla, se je nekaj med njima vendarle prebudilo. Kmalu sta se srečala še v Dolenjskih Toplicah, od tam pa skupaj odšla v Žimarice, kjer je spoznal njene otroke. Med dopisovanjem je začela nastajati nova skupna zgodba. Civilno sta se poročila v metliškem gradu, cerkveno pa ne, saj sta bila njuna prejšnja zakonca še živa. Župnik jima je sicer svetoval, da bi lahko zaprosila za cerkveno razvezo, a tega nista storila; cerkveni zakon jima je še vedno nekaj pomenil. Hčerka, ki se jima je rodila pet let pred poroko, je bila vzgojena v krščanskem duhu, letos se je poročila. Redno so hodili k maši, k obhajilu pa ne.

M. G.

Julija 2018 je Martin pri 68. letih umrl, ta del zgodbe zaključi Magdalena in povabi na ogled čevljarske delavnice, v kateri so po moževi smrti ostali vsi stroji in vsa oprema. Tudi šivalni stroj, ki je star skoraj 200 let in ga je s seboj pripeljala iz Žimaric. »Hudo je zbolel, a je delal skoraj do zadnjega. Vsak dan sem ga vozila v Ljubljano na obsevanja. Ko se je poslovil, sem nekaj časa zbirala naročila strank za mojstra, njegovega sošolca iz Ljubljane, ki je dvakrat ali trikrat tedensko prihajal popravljat obutev. Potem sem zbolela še jaz in za več kot dve leti padla v depresijo – hujšo, kot so bile operacije kolen, srca in ožilja, ki sem jih prestala. Po bolezni je udarila še korona, potem sem delavnico dokončno zaprla,« pove Magdalena.

M. G.

Vse se je spremenilo

Ob tem se ozre po Partizanskem trgu, po soseski starejših hiš, ki so bile še pred tridesetimi leti skoraj vse polne. »Mož je dolgo imel delavnico v Tribučah, leta 1990 pa je mukoma dobil lokal blizu hotela. Imel je veliko strank. V hišo, ki smo jo kupili, smo se vselili pozneje, ob pridobivanju vseh papirjev za delavnico smo doživeli prave kolobocije, še posebej pri ureditvi stranišča za stranke, ki ga na primer nimajo niti nekatere trgovine,« se spominja trpkih trenutkov.

In kakšni so danes trije metliški trgi? »Žal pusti. Saj vidite sami. Po tridesetih letih, ko so bile vse »luknje« polne, danes zijajo prazne. Včasih se je tukaj trlo ljudi, ki so prihajali v gostilno, banko, zadrugo, knjigarno, k frizerju. Tu sta bila tudi sodnik in odvetnik …«, našteva Magdalena. V bližnji stavbi je bila tekstilna in vzgojiteljska šola, v kateri je Magdalena nekoč čistila. Bili so to časi, ko so ljudem denarnice polnili Beti, Komet in druga podjetja. »Če ne bi bilo hotela, ljudje iz te okolice danes ne bi imeli kam hodit jest. In po kruh. Do najbližje trgovine imamo dober kilometer. To najbolj tepe nas, starejše,« pravi, z nasmehom in s pogledom pa razkriva, da so nekatere vezi močnejše od časa in da usoda vedno najde pot, čeprav s postanki, z ovinki in dolgimi tišinami.

Poslovimo se od nadvse prijazne in zgovorne Magdalene, ki zase pravi, da je še vedno Ribničanka, svoj rojstni kraj obišče vsaj enkrat letno.