M. G.

Za zaprtjem obrata zreškega Uniorja v Starem trgu ob Kolpi, ki je ob koncu lanskega leta ustavilo proizvodnjo in brez dela pustilo 30 delavcev, je v Poljanski dolini po 18 letih pred kratkim prenehalo delovati tudi podjetje Ana, d. o. o., v večinski lasti Ankice Mutič, ki je bilo kooperant (dodelani posli) kočevske tovarne nogavic Intersocks. Zaposleni so si po zaprtju podjetja poiskali vsak svojo pot – nekateri so se upokojili, drugi pa našli zaposlitev drugje.

»Nam je v zadnjih letih šlo kar dobro, zato ne vem pravih razlogov, zakaj smo morali prekiniti sodelovanje s kočevsko tovarno, v kateri sem svoj čas delala kot kontrolorka kakovosti,« ugiba Mutičeva, ki čaka, da bodo lastniki odpeljali pletilne in šivalne stroje.

· Unior v rdečih številkah

Žrtev racionalizacije tudi belokranjski obrat

Proizvodno halo, veliko več kot tisoč kvadratnih metrov, je pred zagonom proizvodnje kupila od nekdanjega Kometa Metlika, ki je imel do takrat obrat v Starem trgu. Takoj je zaposlila osem delavk, pozneje pa jih je bilo za stroji že 38. Iz Ribnice, kjer je imela prav tako obrat, se je leto pozneje zaradi pretesnih prostorov preselilo še 28 ljudi. Skupaj jih je torej v obdobju največjega razmaha delalo 66 ljudi, največ iz krajev v črnomaljski občini.

Proizvodno halo in druge objekte, ki se nahajajo na vzpetini z zanimivim imenom Kalvarija, nad podružnično cerkvijo in pod božjepotnimi kapelicami, so med tem energetsko sanirali, objekt pa v celoti priključili na kanalizacijo in čistilno napravo.

Ne ve še, kaj bo naredila s prostori – ali jih bo oddala v najem ali prodala. Za zdaj interesov ni, kraj je odročen, dolina brez gospodarstva bo zaspala, pravi z grenkobo. »Včasih je bilo vse odvisno od politike in še danes je tako. Če ni političnega interesa, ni razvoja.«

Njena zgodba je zgodba o trdem delu, vztrajnosti in o razočaranju nad sistemom, ki majhne podjetnike pogosto pusti same. »Imamo še kredit, ker nas je toča pred leti dobesedno potolkla. Nismo dobili nobene pomoči od nikogar,« pravi Ana, ki se spominja težkih začetkov. »Prvo podjetje sem odprla v Ribnici, pa nisem bila njihova. Ko sem v Kočevju prosila za pomoč, so mi rekli: 'Mi pomagamo našim.' Zdaj pa je spet isto. Če ne poznaš pravih ljudi, si sam.«

Kljub vsem težavam je Ana ponosna na vse, kar je ustvarila. »To, kar vidite, je sad mojih rok in rok otrok. Ni bilo preprosto, marsičemu sem se morala odreči. To podjetje je bilo del mene, del moje družine.«

Svojih delavk nikoli ni pozabila. »Vsi so odšli tako, kot je treba – dostojanstveno. Vsaka je dobila vse, kar ji pripada. Brez grenkobe, brez grdih besed,« pove z ganjenostjo.

Ponosno doda, da so nekatere z njo od prvega dne. »Barbara je bila pri meni od svojega devetnajstega leta, zdaj jih ima 45. Andreja je bila tukaj osemnajst let. Skupaj smo bili kot družina. V takem majhnem kolektivu je tako – vsi se poznamo, vsi vemo, kaj kdo dela. To bil je užitek iti v službo.«

Ana se spomni tudi posebnega obiska. »Prvi delovni dan svojega predsedniškega mandata je tu preživel Borut Pahor. Bilo je leta 2012, ko je obiskal našo dolino ob Kolpi. Takrat je bilo še čutiti upanje,« se nasmehne s kančkom nostalgije.

Njena tovarna je tudi pomnik, kako krhko je življenje majhnega podjetja na podeželju in kako veliko srce je potrebno, da ga držiš pokonci skoraj dve desetletji.