D. B.

A vrnimo se na začetek, do izuma pičičev v zlatih 90. letih prejšnjega stoletja. Rado Fink, dolgoletni vodja (nekdanje) picerije Eldorado v Irči vasi, nam je zaupal, kako so nastali pičiči. Ko so v ponudbo dodali družinske pice, so posodo, v kateri so pekli pico, morali najprej dobro preizkusiti s segrevanjem, podobno kot litoželezno posodo. Ko se je pekač dobro segrel, so vanj položili testo, da bi videli, ali je pripravljen za peko. Ker se je testo prijelo, je Fink pomislil, da pri naslednjem poskusu nanj položi sir, »da se testo zgoraj ne bi preveč posušilo«. In tako je nastal prvi pičič. Le da takrat še nihče ni vedel, da se mu tako reče.

D. B.

»To ni pica, to so pičiči«

»Hrane nisem hotel metati stran. Pečeno testo s sirom sem razrezal na koščke in jih ponudil gostom za točilnim pultom. Poleg sem ponudil še rozi omako s kečapom, majonezo in malo gorčice. Gost, ki je hrano pokusil, je rekel: To ni pica, to so pičiči! In tako je jed dobila ime,« pripoveduje Fink.

Gostom so pičiče na začetku dajali na mizo namesto čipsa in arašidov, kmalu pa so ljudje začeli prihajati samo na pičiče in jih je bilo treba začeti računati. »Če bi rekli, da je pica stala 8 evrov, sem jih dal na jedilnik za 4 evre,« se spominja Fink.

Trend s pičiči se je potem nadaljeval v novomeških picerijah, streči so jih začeli s štirimi omakami (pelati, načo, tatarska omaka in salsa), kmalu so jih začeli naročati s slanino, šunko in drugimi dodatki. »Vendar to niso več pičiči,« pove Fink in doda, da je bilo tudi njihovo testo drugačno od tega, ki ga poznamo danes – izredno mehko in malo debelejše, kot nekakšna belokranjska pogača.

V japonskem dokumentarcu 

Ko je v Novem mestu živel fotoreporter João Sousa iz Portugalske, so k njemu poleti leta 2017 na obisk prišli japonski novinarji projekta Chain of Travelers (Veriga popotnikov), ki so snemali dokumentarec o Sloveniji. Sousa jih je spremljal na Bled in v Sevnico, kjer so posneli tudi prispevek o Melanii Trump. Razkazal jim je tudi Otočec in Novo mesto, in tako so v dokumentarec zašli tudi pičiči. »Nad njimi so bili navdušeni. Rekli so mi: To je najboljša jed, kar smo jih kdaj jedli. In to so rekli Japonci, ki so znani po dobri kulinariki, a so jih pičiči popolnoma prevzeli,« nam navdušeno zaupa Sousa. Novo mesto je namesto bežne omembe postalo osrednja točka dokumentarca, ki je doživel odličen uspeh.

João Sousa

Kakšna pa je cena pičičev danes?

Danes pičiče dobite v skoraj vseh novomeških picerijah, stanejo pa od 7,5 do 11 evrov. Ponekod gostinci ponudbo pičičev opuščajo z jedilnika, saj lahko ponudijo pico margarito brez paradižnikove omake, ki je seveda nekoliko dražja. 

Kakšna je prihodnost pičičev?

Medtem ko so idrijski žlikrofi in prekmurska gibanica prepoznavni po vsej Sloveniji in so seveda zaščiteni, pičiči še vedno čakajo na svoj preboj. Gre za lokalno kulinarično posebnost, ki si zasluži večjo prepoznavnost, morda bi jo lahko uvrstili celo na zemljevid slovenskih uličnih jedi. 

Pičiči pa niso le prigrizek, nekaterim pomenijo spomine na odraščanje. »Še danes, kadar pridem domov, grem na pičiče,« nam zaupa Gregor Strasbergar - Štras, pevec skupine MRFY, ki večino časa preživi v Ljubljani, a se večkrat vrača v rodno Novo mesto. In ni edini, ki pičiče povezuje z nostalgijo.