Martin Luzar

Podeželje in mesto sta bila zmeraj nekako vsak zase, vsak od teh diha drugače. Mesto naj bi bilo kraj napredka, kulturno središče, v mesto se stekajo ljudje in denar. Prestižni položaj urbanega okolja so že zelo zgodaj začutili tudi trgovci in so v mestih začeli graditi posamezne trgovine, danes postavljajo velika nakupovalna središča. Tako se nekako vse centralizira v mestu. A je lahko tudi drugače. V majhni vasi Dolž, nad katero je v novomeški občini višje v Gorjancih samo še Iglenik, je velika trgovina, Center Može, v kateri na enem mestu človek – kupec lahko najde tako rekoč vse, od šivanke ali najtanjšega svedra do traktorja.

Martin Luzar

Ustanovil ga je Jože Može z Dolža. »Leta 1996 smo v naši stavbi v nadstropju odprli prvo trgovino, to je bila manjša trgovina z živili. Dve leti pozneje smo jo prav tam razširili za sto kvadratnih metrov. Leta 2005 smo zgradili obstoječo trgovino z živili in agrotrgovino. Gradbišče je bilo veliko okoli tisoč kvadratnih metrov. Na njem je delal prvi žerjav na Dolžu in širši okolici,« pripoveduje Jože.

Kmalu po koncu te gradnje je Jože presenetil s še eno, ki je za zdaj zadnja v vrsti dozdajšnjih. Leta 2010 je na dvorišču trgovine zgradil bencinsko črpalko. Ta deluje še zdaj, ko nekateri monopolni naftni trgovci zapirajo svoje manjše bencinske servise. Zdaj so tako na enem mestu trgovina z živili, kmetijska trgovina, gostilna in bencinska črpalka, kjer je na voljo veliko vsega za hišo in dom, za hlev in pašnik, za delavnico in razvedrilo, tudi veliko tega, kar potrebuje zlasti človek na podeželju.

Nakup podjetja

S hriba na gorjanskem pobočju, na katerem deset kilometrov od Novega mesta leži oddaljeni Dolž, se vidi daleč. Kako se da videti daleč v prenesenem pomenu, opišeta Jože in Damjan Može, oče in sin. Gre za to, da je Center Može pred štirimi leti kupil podjetje Bonum iz Prelesja pri Šentrupertu in ga po nakupu preselil iz mirnske doline v Dolž. »Podjetje uvaža in prodaja kmetijske in vrtne stroje za obdelavo – od vrta do površin velikih naklonov. Z njimi smo ekskluzivni slovenski zastopnik nekaterih nemških, italijanskih, ameriških in japonskih proizvajalcev, s tem, da imamo tudi tudi dvaindvajset pogodbenih servisov v Sloveniji,« pove Damjan.

Kdo dela

Jože je, kot pravi, vse življenje vpet v podjetje in družino. Sedmo leto je upokojen, s tem da ostaja lastnik podjetja in je prokurist z vsemi pooblastili direktorja. »Direktor podjetja je sin Damjan že sedmo leto, od svojega dvajsetega leta. V podjetje so vpeti poleg mene žena Anica, hčerka Lilijana, ki je sicer zaposlena kot višja medicinska sestra v zdravstvenem domu, hčerka Ljubica, sin Damjan, kot rečeno, najmlajša hčerka Sara, univerzitetno diplomirana inženirka agronomije, ki skrbi za fitofarmacijo in agrotrgovino, in bodoča snaha Petra, dietetičarka, zaposlena kot pomočnica direktorja. Vsi sicer delamo vse, kar je treba,« pojasnjuje Jože.

Vse na enem mestu

Na življenje in delo gleda zelo široko, od tod tudi njegova zamisel o široki trgovski ponudbi.

»Bencinske črpalke ne potrebujem zase, potrebujejo jo ljudje. Z njo ni dobička. Pri litru goriva zaslužiš povprečno tri cente trenutno z reguliranimi cenami. Če seštejemo vse stroške s črpalko, gremo pri njej krepko v minus. Črpalka je samo zaradi tega, ker sem vedno hotel narediti zaključen krog v tem smislu: če prideš na črpalko, greš lahko še na pijačo, pico, sendvič, po olje ali verigo za žago, ali pa žago kupiš, če se je prejšnja pokvarila. Zato imamo toliko tega na zalogi.

Človeku se ni treba voziti do točke A, B in C po Novem mestu in iskati stvari, ampak ima tu, doma, vse na enem mestu. Ko sem sam gradil in mi je zmanjkalo žebljev ali sem zlomil meter, sem moral ponje v Novo mesto,« pojasni Jože, ko se obiskovalec trgovine presenečen razgleduje po tisoč in eni stvari na policah.

Martin Luzar

Oblasti so sicer stežka privolile v gradnjo bencinskega servisa v Dolžu.

»Na občini so najprej rekli, da ni mogoče. Njihov pristop je bil takrat zelo napačen. Ampak če je črpalka na Dolžu, se cesta razbremeni, manjši je promet, manjši je izpust v okolje. Takrat niso razmišljali tako. V celotnem pogledu je črpalka v Dolžu razbremenitev. Ampak komunalni prispevek sem moral plačati po takratnem normativu za to dejavnost, veliko. To je po mojem mnenju v nasprotju s stvarnim razmišljanjem,« ugotavlja Jože.

Bankomat

Z omenjenimi in še drugimi izkušnjami in s pripadnostjo Jože Može pogreša resnično podporo podeželju.

»Govorijo, naredijo pa malo ali nič. Na primer, zakaj je bilo treba pri nas ukiniti bankomat? Tukaj je bil kakšnih petnajst let. Očitno je moto poslovanja NLB ukiniti čim več bankomatov, ker je bil bankomat za njih delni strošek, seveda. Zelo ga manjka. Poskušal sem doseči, da bi ga postavili nazaj. Vendar banka želi, da bi ji plačeval za to, da bi bil tu bankomat. Vse sem dal zastonj, od elektrike, ki sem jo do bankomata napeljal, do prostora, ampak še ni dosti. Še da bi jim zdaj plačal,« obžaluje čudno početje nekaterih.

Konjički

Podjetnik in poslovnež Jože Može z Dolža je pred kratkim v dveh mesecih lastnoročno podrl drevja za tisoč kubikov. V gozd vzame dve motorni žagi; ko se ena pregreje, v roke vzame drugo. Motorka se pregreje, človek ne. Dve motorki in en sam človek. Z njim je v gozdu zmeraj še kdo, da mu prinaša bencin in ga spremlja, če bi se kaj poškodoval. Delo v gozdu je samo eden izmed Jožetovih konjičkov.

»Moji hobiji so gozdarstvo, imam okoli štirideset hektarov gozda, veliko sam rušim, s traktorjem vlačim iz gozda, vozim les. Uživam tudi v gradbeništvu, lovstvu, obvladam kamion, delam z bagrom. V fitnes ne hodim. Tudi na dopust ne hodim, ker mi je tam dolgčas že po enem dnevu,« še pošali.

Kako je rastel

Pravi, da ni bogataš in da ne bo nikoli, ker mu ni do tega.

»Izpolnjuje me to, da se vsak dan nekaj dogaja. Nove stvari me privlačijo in izpolnjujejo. Ne izpolnjuje me denar, sploh ne razmišljam o njem. Denar je za to, da podjetje funkcionira, da ljudje dobijo plače, da so zadovoljni. Vedno sem razmišljal tako: prvi mora biti plačan dobavitelj, drugi je delavec, zadnji sem jaz, če kaj ostane. Osebno podjetja ne potrebujem, kar delam, je za ljudi, za otroke in za zaposlene. Materialist nisem, daleč od tega. Imam pa vseeno vse,« pravi Jože, ki ne zameri pripombi, da je malo drugačen od večine.

»Življenje me je naučilo, ker sem rastel v zelo skromnih možnostih, večkrat lačen kot sit. Gnala me je želja, da bi to pomanjkanje nadoknadil. To mi je uspelo. In sem vesel,« pravi.

»Saksida ima prav«

Dokončal je osem razredov, osemletko. Potem se je v Ljubljani učil za vodovodnega inštalaterja, a je šolo kmalu pustil. Šole ni končal, a se je pri petnajstih letih naučil plavati, ker je Ljubljana imela bazene. Dolški pobič je v Ljubljani hodil tudi na plesni tečaj. »Šole nisem naredil, sem pa naredil 'ulični faks'. Kdor ga naredi, je uspešen v življenju, gotovo,« pravi.

Martin Luzar

Do zdaj je počel veliko tega. Učil se je za vodovodnega inštalaterja, bil priučen avtoklepar v nekdanjem IMV, varilec pri izdelovalcu izpušnih cevi Novaku in mizar pri Bobiču. Po odsluženem vojaškem roku se je v Novem mestu priučil za peka, mesec dni je delal v Novoteksu v Pripravi, v Ljubljani je naredil izpit za upravljavca visokih gradbenih žerjavov in je potem delal pri novomeškem Pionirju z žerjavom od Novega mesto do Petrovca na Moru v Črni gori, ko je tudi prvič v življenju videl morje.

Nekega dne je po sporu z vodilnimi pri Pionirju tisti trenutek odšel peš iz Bršljina iz Pionirjeve uprave v Ločno naravnost v Krko h kadrovnici Veri Popovič, prosil za službo in takoj dobil delo v Krki Novoterm v kontroli proizvodnje gotovih izdelkov.

Pa mu je čez leta spet postalo dolgčas. In samosvoj, kot je bil zmeraj, je takrat postal še sam svoj šef, natakar v svojem gostinskem lokalu. Uredil ga je pri vinogradu, ki ga je dala tašča, v stavbi, v kateri je mislil narediti vikend. Najprej je nameraval prodati kakšen »špricar«, potem je začel peči pice. »Nihče me ni podpiral, mogoče dva, trije prijatelji ali znanci.

Vsi so dvomili o tem, kar sem počel. 'Može bo propadel prej, preden bo začel. Pa kaj bo Može v Dolžu pice pekel'« so bile nekatere izjave v širši okolici. Dvanajst let sem delal kot natakar v svojem lokalu. Dvanajst let nisem bil en dan prost.

V Krkinem glasilu je pisalo, da so pri Možetu v Dolžu najboljše pice v Evropi. To je zapisal v glasilu zdaj že pokojni Jože Saksida z Dolža. Enako je rekel tudi sodelavkam v Krki. Prišle so jo poskusit in so rekle: 'Saksida ima prav.' Prihajali so na pice z vseh koncev: iz Šentjerneja, Bele krajine, Novega mesta, ob koncih tedna kar v velikem številu, in tudi med tednom.

Tisti, ki so bili takrat majhni otroci in so prihajali s starši, to je nazaj od petindvajset do trideset let, zdaj pripeljejo svoje otroke. Kot otroci so prihajali in bili zadovoljni in zdaj pripeljejo svoje otroke in so spet vsi zadovoljni. To mi je najlepše,« pravi tisti nekdanji mali nemirni dolški fantič, ki je z vedrom v roki in brento na hrbtu nosil vodo v hišo in hlev iz Mrzlavke in Ravnic, Jože Može.