M. L.

Sedela je na robu stopnice pred vhodom domače hiše in v zgodnjem dopoldnevu sonce sploh še ni kazalo kakšne posebne moči, tako da je hlad na severni strani dvorišča že dal čutiti sredino septembra in bližajočo se jesen. Marija Golob je bila tam pred hišo vseeno že namenjena k svoji bližnji skladovnici drv, a sta še malce poklepetali s sosedo Mimi.

Ker sta se torej pogovarjali in Marija še ni vozila drv, je lažje stekel pogovor o tem, kako je h Golobovim prišel časopis Dolenjski list in kako gledajo na Dolenjca.

Na Dolenjski list, je povedala Marija, je bil naročen Slavko, njen žal že pokojni mož. »Kmalu po najini poroki ga je naročil. In je komaj čakal četrtek, da ga je poštar prinesel. Časopis imamo še zmeraj. Vemo, kateri dan je, ko pride Dolenjc,« je rekla o prijateljstvu s časopisom.

To prijateljstvo traja že od leta 1976, tokrat pa ga je žreb nagradil z izborom Golobovih za naročnika meseca, k čemur spada tudi revija Čvek v križankah, ki bo k njim brezplačno prihajala tri mesece.

Marija svež časopis natančno pregleda, in ker jo zanimajo različne stvari, ga tudi prebere natančno. V glavnem je zanimivo kar vse, je povedala naša bralka, ki pravi, da z veseljem reši križanko. Križanke se loti za hobi, rešuje pa jo povsem resno in zavzeto, pri čemer vodoravno in navpično vpisuje tisto, kar ve iz glave, in si ne pomaga s podatki s spleta.

Vrt

Za hobi je tu še njen vrt. Vrt, ki ga pred dnevi ni doseglo tisto strašno neurje, kakršno je lomastilo v Novem mestu, je seveda tudi čisto gospodarska stvar, ker na njem zraste marsikaj za domačo kuhinjo, npr. vsa zelenjava.

Poleg tistega, kar raste na vrtu ter daje zadoščenje in veselje Mariji, raste še nekaj, česar je prav tako vesela. To so gobe. »Rada jih nabiram, ampak nabiram samo jurčke. Zadnja leta jih je manj kot včasih,« ugotavlja, misleč na sušo, ki jo bolj kot nekdaj občuti tudi vrt, na katerem človek včasih sicer nekaj časa še zaliva, kar naprej in naprej pa res ne.

Rože

Pri vhodu, ampak na drugi strani ozkega peščenega dela dvorišča, se obiskovalcu pogled zdaj, zdaj ustavi na vrtnici. Sonce tega dopoldneva je med pogovorom zlezlo že toliko čez hišo, da je obsijalo vse tri njene cvetove, da so se zableščali v svoji tipično rožnati barvi. »Že dolgo časa raste tu. Prej je bila drugje, potem sem jo presadila sem,« je pojasnila Marija in dodala, da je imel rože zelo rad tudi Slavko. Tako pač cvetijo spomini.

Ko pogled objame še vse rože na oknih, asparagus na zgornjem in »blagonje« na obeh spodnjih, je to še dodatno veselje nad naravnim okrasjem. In če še kaj manjka, da bi bil občutek ugodja popoln, lahko prisluhneš detlovemu trkanju na oddaljeno drevo in spremljajočemu koncertu za ptičji zbor in orkester, ki blago odmeva pri hiši, dodobra obdani z gozdičem. V tak dom Marije in Slavka radi pridejo njuni dve hčerki ter tri vnukinje in vnuka, ki mami radi pomagajo.

Iskrašica

Medtem ko je Marija doma v naravi, je bila v službi obdana s tehniko. Delala je do polne upokojitve, v Iskri v Šentjerneju. Upori in potenciometri so še zdaj, po letih, čisto v ospredju njenega spomina, toliko jih je med svojo industrijsko kariero obdelala po zahtevani zahtevni metodologiji na Iskrinih proizvodnih linijah.

Tudi o tem morebiti, prav gotovo pa o vrtu, »blagonjah« in gobah, teče pogovor, tudi ob kavi, ko se pri Mariji oglasi Mimi, ki se do sosede napoti po ravnici Dobrave najraje s kolesom, tistim večjim Rogovim ponijem s torpedo zavoro zadaj.

Skrivnost črk

Ko je tokratni pogovor tako navrgel vsega po malem, se je na dvorišče pripeljal nihče drug kot poštar, ki je prinesel nov Dolenjski list.

»Meni se zdi, da je bilo Dolenjca včasih več. Saj ne vem, mogoče v njem piše toliko kot včasih, samo črke so manjše, pa je strani lahko manj,« se je prizanesljivo nasmehnila, ko je vzela v roke pravkar dobljeni čisto sveži časopis. Hudomušno je tako govorila o skrivnosti natisnjenih črk in besed. Tisk ji očitno pomeni v življenju kar precej.

»Rada sem brala knjige. Ko sem prišla zvečer ob enajstih domov, sem brala včasih tudi do enih zjutraj,« je povedala Marija, ki se ji je med številnimi prebranimi knjigami izjemno močno, mogoče najbolj, vtisnil v spomin roman Janeza Jalna Bobri.