L. M.

»Kar težko mi je pri srcu, saj sem bila v šolstvu, če prištejem še svoje šolanje, kar 59 let, in učiteljski poklic pa tudi ravnateljevanje sem res rada opravljala,« pove sogovornica, ki je v zadnjih mesecih in tudi še dan pred najinim srečanjem doživela kar nekaj prisrčnih slovesov in zahval – s kolegi učitelji ter s starši in z drugimi. V vseh teh letih je nedvomno dala pomemben pečat veliko generacijam, ki se je bodo rade spominjale. Tudi sama je hvaležna za vsa lepa srečanja, doživetja, izkušnje in znanja, ki jih je dobila v teh desetletjih. Čustveni vrtiljak se mora zdaj malce umiriti, pove.

Otroštvo in mladost

Melita Skušek je odraščala v delavski družini še z dvema bratoma v Loki pri Zidanem Mostu. Že od majhnih nog je vedela, da bo učiteljica. Hiša, v kateri so živeli, je imela čarobno podstrešje, vsaj zanjo. »Nekoč je tu očitno stanoval učitelj in ostal je kup šolskih stvari, od velike črne table, na katero sem s kredo pisala naloge in trenirala lepopis, do raznih dnevnikov, ki sem jih prelistavala. Cele dneve sem se tam igrala učiteljico, tako da res ni bilo dileme pri odločitvi za poklic.«

Po osnovni šoli v Sevnici jo je pot vodila na celjsko gimnazijo, nato pa na Pedagoško akademijo v Maribor. Pozneje je ob delu pridobila še univerzitetno izobrazbo.

Prva in zadnja služba v Kostanjevici na Krki

Tudi Kostanjevica na Krki ji je bila usojena. Sem je odšla na prvi razgovor za službo in ostala za vedno. »Kostanjevica mi je bila takoj zelo všeč in bila sem dobrodošla, ker sem bila že takrat navdušena kulturnica, šola, ki jo je takrat vodil Lado Smrekar, oče kostanjeviške kulture, profesor slavist in tvorec kulturnega življenja, pa je veliko dala na kulturo,« pripoveduje sogovornica, ki si je v dolenjskih Benetkah z možem Borisom ustvarila dom in družino. Osrečujeta ju sin Matic, ki gre po mamini učiteljski poti, in hči Maša, ki je medicinska sestra v novomeški bolnišnici.

Enajst let je bila učiteljica razrednega pouka, enajst let je poučevala slovenski jezik, zadnjih 23 let pa je ravnateljevala. »Na vseh mestih sem uživala,« pove.

Ponosna je, da kostanjeviška šola od leta 2007 nosi naziv kulturna šola, lahko pa se pohvali tudi kot eko in zdrava šola ter s priznanjem za odličnost na področju likovne umetnosti na državni ravni. Za vsem tem se skriva veliko dela učiteljev in učencev. Šola je v zadnjih letih zelo napredovala pri izboljšanju pogojev dela: imajo nov vrtec in športnorekreacijski center, stavbo so energetsko sanirali in uredili okolico, prenovili so telovadnico in knjižnico.

Melita Skušek lepoto učiteljskega poklica vidi predvsem v nenehnem iskanju motivacije otrok. »Mogoče je danes res več težav z disciplino, a ravno zato je motivacija še pomembnejša,« razmišlja sogovornica, ki meni, da je v šolstvu tudi vse preveč preveč jamranja. Prepričana je, da mora učitelj pri svojem delu ohraniti neko distanco in da ne sme vse postati preveč domačijsko. »Spoštovati je treba otroke in starše ter biti prijazen z njimi, a ko gre kaj narobe, je treba to tudi odkrito povedati, sicer se težav ne da rešiti. Sama sem se trudila za tak način dela.«

Prejemnica kostanjeviškega srebrnika in zlatnika

V domačem kraju je vsa leta dejavna na kulturnem področju; je prejemnica kostanjeviškega srebrnika in zlatnika. Sedemnajst let je vodila vse občinske prireditve, 28 let pa vse zimske in letne koncerte kostanjeviške godbe. Obiskovalci bi znali povedati, da je v svoje scenarije vtkala svojo dušo in ljubezen do lepe slovenske besede.

Kot krajanki, ki ji je mar, kako živi skupnost, je pokukala v svet lokalne politike — štiri mandate je bila občinska svetnica in podžupanja, enkrat celo kandidatka za županjo — in bila razočarana. »To poglavje v svojem življenju sem zaključila,« pove. Dejavna je v Društvu podeželskih žena Kostanjevica na Krki, sodeluje pa še z veliko drugimi društvi. Vedno pomaga, če le lahko.

Načrti za prihodnost

Zdaj, ko ji šola ne narekuje več vsakdana, bo gotovo imela več časa za svoje bližnje, za branje in obiskovanje kulturnih prireditev, za sprehode s psičkom in tudi možu Borisu bo pri delu na vrtu lažje priskočila na pomoč. Pove, da je bil res vsa leta zelo razumevajoč, da je bila lahko tako dejavna. Čez pet let bosta praznovala zlato poroko.