M. L.

Rodil se je v delavsko-kmečki družini v Novem mestu, mama Klara je bila doma v Ločni, oče Ludvik je izhajal iz Žagarjeve družine v Jablanu pri Mirni Peči. Že kmalu v otroštvu je začel ministrirati na Kapitlju in je s Kapitljem, kot pravi, rasel od četrtega razreda. Veliko časa je tudi sicer preživel na Kapitlju, in tako je ob duhovnikih, med katerimi mu je bil zlasti Jožef Lap vzornik za poznejše delo v župnijah, vzljubil duhovniški poklic. »Nihče me ni silil v ta poklic, nihče mi ni branil. Božji klic, ki ga lahko sprejmeš ali zavrneš. Doma so sprejeli mojo odločitev z razumevanjem,« pravi.

Na Kapitlju je bil tudi posvečen v duhovnika. To je bilo 28. junija 1980, ko so bili tam posvečeni še štirje, med njimi frančiškan Ciril Božič iz župnije Stopiče. Njegova prva služba je bila v Ljubljani na Žalah v župniji Sv. Križ, kjer je bil kaplan, potem so ga z dekretom premestili v Domžale. Po treh tamkajšnjih kaplanskih letih so ga na njegovo presenečenje premestili v povsem drugačno službo, in sicer za prefekta, vzgojitelja dijakov, v Malo semenišče v Vipavi, ki ga je kot dijak obiskoval tudi sam. Delo prefekta, pravi, mu ni bilo najbolj pisano na kožo, zato mu je odleglo, ko so ga imenovali za župnika v Leskovcu pri Krškem, kjer je začel službo 14. avgusta 1988 in ostal celih petintrideset let. Zdaj je od 11. avgusta 2023 župnik v župniji Velika Dolina.

· Kronika

Praznik Mestne četrti Leskovec pri Krškem; častni krajan župnik Ludvik Žagar

Kraji njegovega duhovniškega službovanja, kakor koli so si bili različni, so imeli vsi nekaj skupnega. »Povsod, tudi zdaj na Veliki Dolini, so župnijske cerkve Marije Vnebovzete,« ugotavlja.

Z veseljem opravlja službo

Rad je duhovnik in z veseljem opravlja to službo. Kaj ga vodi pri tem, srčno izpove v svoji knjigi Vsem hvaležen za vse, ki jo je napisal pred odhodom iz Leskovca pri Krškem. »Vedno sem zagovarjal stališče, in to je bilo tudi moje osebno vodilo v pridigah in pogovorih, da ne moremo živeti v sovraštvu in prepirih, ampak je treba iskati skupni jezik, sožitje in v vsakem človeku videti to, kar je dobro,« je zapisal v knjigi, v kateri opisuje svoje življenje od otroštva do zrelih let, poleg tega pa »knjiga želi biti hvaležen spomin na nepozabne čase življenja in dela v eni večjih župnij leskovške dekanije«, kot je zapisal.

»Od vsega začetka sem bil rad med vami, dobri ljudje, ki ste me z ljubeznijo in srčno dobroto sprejeli in me podpirali z veliko mero razumevanja in potrpežljivosti, še zlasti takrat, ko sem bil nekoliko zahtevnejši, včasih tudi siten in tečen,« v knjigi sporoča v Leskovec pri Krškem.

Dela veliko

Kot pravi, so bili dobri ljudje vedno pripravljeni pomagati pri vsakem delu. Dela pa je kot duhovnik v Leskovcu imel veliko, saj ima župnija poleg župnijske tudi devet podružničnih cerkva in vse so klicale k sebi pridne roke dobrega gospodarja.

Ena od podružnic je cerkev sv. Ane, ki so jo obnovili konec devetdesetih let. »Prej je bila zapostavljena, v njej se je dogajalo malo. Ko je bila obnovljena, sem si rekel, da bi ji lahko dali vsebino. In tako smo začeli poleti tam pripravljati Anine večere, kulturne dogodke, po štiri na sezono. Na nastope smo povabili izvajalce z našega območja in od drugod. Te kulturne dogodke smo pripravljali skupaj s Kulturnim društvom Leskovec vrsto let,« se spominja.

Cerkev je tako dobesedno in v duhovnem pogledu odprl javnemu dogajanju, v široko življenje, tako da so vanjo vstopali tudi tisti, ki tja ne prihajajo k molitvi. Niso bili samo kulturni dogodki tisti, ki so v občestvu prepletali dobra dela z dobrimi deli, ampak celotno delovanje Ludvika Žagarja pomeni tako sožitje s skupnostjo. Dokaz tega so priznanja in zahvale, ki so mu jih podelili za ohranjanje kulturne dediščine, izjemno naklonjenost ljubiteljski kulturi in prispevek k razvoju gasilstva. Tako je prejel med drugim priznanje občine Krško, naziv častni krajan Mestne četrti Leskovec pri Krškem ter priznanji zvez kulturnih društev Krško in Slovenije in zahvalo leskovškega gasilskega društva.

Sodobni čas nas dela odmaknjene

S tako lepo popotnico izkušenj in spominov začenja, služenje Gospodu in ljudem nadaljuje, kot rečeno v župniji Velika Dolina. Tja je iz Leskovca pri Krškem prišla z njim tudi nadvse skrbna gospodinja Marica Grilc. Lani 12. decembra se je žal poslovila za vedno, in vendar živi naprej, saj jo hvaležno omeni Ludvik Žagar in njeno ime izgovarja, kot v globoki nezavedni hvaležnosti, tudi njegova papiga Lumpa, ki veže besedo z besedo, kot bi ne bila ptica, ampak človek. Njej, ki je po stvarjenju žival, sodobni čas ne pride do živega.

Ljudi pa sodobni čas, meni Ludvik Žagar, dela za take, ki želijo biti odmaknjeni drug od drugega. »Človek živi bolj v zasebnosti, v kateri sta močno prisotna televizija in računalnik. Včasih so bili ljudje drug z drugim skupaj, ker so si pomagali pri delu, in to je bil lep način življenja,« pravi Ludvik Žagar, iskreno vesel živega povezovanja ljudi v društvih in na njihovih najrazličnejših dogodkih ter zvestobe oltarnemu občestvu.